V mladinskem romanu srbske avtorice Jasminke Petrović, ki je avtorica več kot trideset književnih del, se nam skozi doživljanje najstnice Sofije razgrne zamolčana družinska travma, ki jo pred njo spretno skrivajo njeni starši in stari starši. To bi jim predvsem mlajši bralec težko zameril, saj je v tej odločitvi verjetno skrita želja, da mlade nadebudnice ne bi obremenjevali s posledicami zadnje vojne na Balkanu. Tako kot vsaka je tudi slednja poleg žrtev globoko zarezala v življenje malih ljudi, saj so zamere, osnovane na nacionalni osnovi še razmeroma sveže, globoke in boleče. Lažje je pozabiti …

V delu s pomenljivim naslovom Poletje, ko sem se naučila leteti Sofija v vlogi pripovedovalke doživi preobrazbo v 23 poglavjih, ki jih pravzaprav predstavljajo 23 noči, ki jih preživi z babico in njeno sestro na Hvaru, njunem rojstnem kraju. Sofija po delčkih spoznava domovino svoje babice, njene sorodnike in razlog za to, da ji je bil delček identitete zamolčan. Ko ob babičinem smrčanju in poslušanju škrebljanja čaka, da jo obišče spanec, premleva tudi s humorjem začinjene dogodke preteklega dne. Sprva so prepredeni s tipično najstniškimi problemi.

Zanimiv naslov najprej asociira na izraz metamorfoza, torej na preobrazbo; morda bi lahko obudili tudi srednješolski spomin na Kafkovo novelo, ko se Gregor Samsa spremeni v hrošča. V ličnem delu Mentalmorfoza pa se tokrat preobrazba vrši v mentalnem smislu. Morda boste ob tem zazehali, vendar bi se verjetno dobršen delež bralcev lahko strinjal s trditvijo, da naše dojemanje sveta v večji meri vpliva na kakovost našega življenja. Kako pa se sleči iz uokvirjenosti, zadihati izza primeža vseh pričakovanj, norm, družbenih vzorcev in doseči stanje, ki mu pravimo sreča, zadovoljstvo, mir, pa je večno vprašanje večine odraščujočih in odraslih.

Mentalmorfoza mehiškega avtorja Franza De Paule je zanimivo z oblikovne in vsebinske plati; je delo, ki našo pozornost pritegne že z udarnimi revolucionarnimi barvami naslovnice. Tudi vsebina nas ne razočara; Mentalmorfoza nikakor ni pocukran priročnik za samopomoč. Kaj pa nam ponuja, nam avtor namesto uvodnih zahval predstavi kar sam: // Na roko napisan manifest. Miselni princip. Spodbuda ljudem, naj se še naprej razvijajo kot doslej najbolj inteligentna poznana vrsta. // Delo je zasnovano kot knjiga, ki raste z lastnikom, saj je zaradi idej, ki jih razvija, hvaležno čtivo ob stiskah, naveličanosti nad rutino in otopelosti, ki nas vsaj občasno zagotovo doletijo v različnih življenjskih obdobjih.

Delo Osupljivke avtorice Lučke Lučovnik sodi v zbirko Pa to ni res! in je predvsem navdihujoče branje, ki nam v 17 zgodbah razkriva velikanske, mednarodno priznane uspehe deklet in odraslih žensk. Zgodbe posameznic so predstavljale že knjižne izdaje nekaterih drugih založb, v Osupljivkah založbe Malinc pa lahko prebiramo tudi, kako so določene osebe prelomile s takratnim tradicionalnim mišljenjem in z drznostjo, pogumom in zaupanjem v svoje sposobnosti vpeljale, nekatere lažje, druge z več preprekami, nove trende, ki se nam danes zdijo samoumevni.

Tako npr. izvemo, da je Alma Karlin v času, ko je bila povprečna ženska neizobražena in je doma skrbela za polje in družino, sama prepotovala svet, kdo nam je priskrbel obvezno osnovnošolsko izobrazbo, kako se je revno dekle povzpelo do svetovne slave z novimi modnimi kreacijami pa vse do aktivistk, ki so zatresle družbene norme v domovini ali širom sveta. Izpostavljene so seveda tudi druge; ustvarjalke, izumiteljice, čuteče ženske.

V zbirki Horizont je založba Sodobnost leta 2024 izdala roman, ki na pogled spominja na dramsko besedilo. Zelo zanimiva in zame prvič videna romaneskna forma je vpeljana zelo smiselno in premišljeno. Skozi analitično pripovedno tehniko spoznavamo Turina, gospoda v štiridesetih, ki prebiva v domu sebi podobnih – pomoči potrebnih ljudi. V svojih najboljših letih ga je doletela diagnoza multiple skleroze, ki je dandanašnja rak rana sodobne družbe, saj ne izbira svojih žrtev in se pojavlja brez predhodnih opozoril. Tako aktivne, mlade ljudi, ki so tako rekoč šele na pragu tega, da bi življenje zaužili z veliko žlico, iztrga iz primeža rutiniranega vsakdana in jih prestavi v krutost novega življenja. Tako se zgodi tudi s poročenim g. Turinom, karieristom, ki je uživanje prestavljal v nedorečeno prihodnost.

Zbir kratke pripovedne proze s pomenljivim naslovom Ćrtice je prvenec Tine Perić (1985) in preigrava osrednji lajtmotiv; tj. odraščanje ob prelomnih trenutkih razpada Jugoslavije. Pripovedovalka Mia je z mamo Heleno, trgovko, očetom Miletom, kuharjem v JNA in precej starejšo sestro Katarino v urbanem okolju, v blokovskem naselju, ki so mu rekli kar Mala Bosna. Prej dokaj znosne odnose med bližnjimi in daljnimi sosedi je zaznamovala 10-dnevna vojna za Slovenijo, ko so Slovenci odgovornost za napad na suverenost v dotičnem mikrookolju začeli agresivno projecirati na južnjake.

V pisanju je moč čutiti avtobiografske vsebinske dele, ki nam, njenim vrstnikom podeželanom, niti najmanj niso bili poznani. V naši bližini ni bilo nobenih vojašnic. V razrede smo sicer dobili nekaj novih sošolcev iz Bosne, ki pa z nami niso delili svojih zgodb. Nismo vedeli, kaj pomeni status izbrisanega, saj nikogar nismo poznali. O tem se je veliko govorilo v medijih, vendar osebne zgodbe nekoga, ki ga je to doletelo, nismo nikoli slišali in si zato nismo mogli predstavljati, kakšne posledice je nosil ta štempelj.

Matei Vişniec (1956) je uspešen romunski avtor; pesnik in pisatelj, ki pa živi in ustvarja v Parizu. Tja je prišel l. 1987 in tam ostal – od takrat, ko je izvedel, da so v domovini prepovedali njegovo igro in je takoj zaprosil za politični azil. Politične razmere v času komunizma v Romuniji, ki pustijo neizbrisljiv pečat na običajnih državljanih in mogočnost literarnega ustvarjanja sta avtobiografska drobca, ki ju razberemo tudi v njegovem delu.

Roman Načrtovana zmeda nam z zanimivo pripovedno tehniko predstavi 24-letnega Mathieuja, ki se iz Toulousa preseli v Pariz, kjer je dobil delo v radijski hiši. V informacijski svet ga uvaja stari maček George, ki se mu na čase zdi kot njegov lastni odsotni oče oz. oče, ki ga je imel (fizično prisotnega) le v rani mladosti. Mladi novinar je glavna književna oseba, ki se je lastijo različni pripovedovalci; vsak pa govori zgodbo skozi doživljanje različnih Mathiejevih vlog v različnih časovnih obdobjih. Navkljub travmatičnemu dogodku iz časa Ceausescujeve diktature, ko je njemu in očetu uspelo pobegniti iz Romunije, materi pa ne, mladenič vsaj navidezno ohranja psihološko trdnost. Ko mu začenja ugajati, da je urednik nočnega programa, se začne pravi srž zgodbe. Njegovo razmišljanje o tem, kaj storiti z informacijami, predvsem z negativnimi, bralca pripravijo do tega, da začne o pomembnosti filtriranja razmišljati tudi sam.