Zbir kratke pripovedne proze s pomenljivim naslovom Ćrtice je prvenec Tine Perić (1985) in preigrava osrednji lajtmotiv; tj. odraščanje ob prelomnih trenutkih razpada Jugoslavije. Pripovedovalka Mia je z mamo Heleno, trgovko, očetom Miletom, kuharjem v JNA in precej starejšo sestro Katarino v urbanem okolju, v blokovskem naselju, ki so mu rekli kar Mala Bosna. Prej dokaj znosne odnose med bližnjimi in daljnimi sosedi je zaznamovala 10-dnevna vojna za Slovenijo, ko so Slovenci odgovornost za napad na suverenost v dotičnem mikrookolju začeli agresivno projecirati na južnjake.

V pisanju je moč čutiti avtobiografske vsebinske dele, ki nam, njenim vrstnikom podeželanom, niti najmanj niso bili poznani. V naši bližini ni bilo nobenih vojašnic. V razrede smo sicer dobili nekaj novih sošolcev iz Bosne, ki pa z nami niso delili svojih zgodb. Nismo vedeli, kaj pomeni status izbrisanega, saj nikogar nismo poznali. O tem se je veliko govorilo v medijih, vendar osebne zgodbe nekoga, ki ga je to doletelo, nismo nikoli slišali in si zato nismo mogli predstavljati, kakšne posledice je nosil ta štempelj.

Matei Vişniec (1956) je uspešen romunski avtor; pesnik in pisatelj, ki pa živi in ustvarja v Parizu. Tja je prišel l. 1987 in tam ostal – od takrat, ko je izvedel, da so v domovini prepovedali njegovo igro in je takoj zaprosil za politični azil. Politične razmere v času komunizma v Romuniji, ki pustijo neizbrisljiv pečat na običajnih državljanih in mogočnost literarnega ustvarjanja sta avtobiografska drobca, ki ju razberemo tudi v njegovem delu.

Roman Načrtovana zmeda nam z zanimivo pripovedno tehniko predstavi 24-letnega Mathieuja, ki se iz Toulousa preseli v Pariz, kjer je dobil delo v radijski hiši. V informacijski svet ga uvaja stari maček George, ki se mu na čase zdi kot njegov lastni odsotni oče oz. oče, ki ga je imel (fizično prisotnega) le v rani mladosti. Mladi novinar je glavna književna oseba, ki se je lastijo različni pripovedovalci; vsak pa govori zgodbo skozi doživljanje različnih Mathiejevih vlog v različnih časovnih obdobjih. Navkljub travmatičnemu dogodku iz časa Ceausescujeve diktature, ko je njemu in očetu uspelo pobegniti iz Romunije, materi pa ne, mladenič vsaj navidezno ohranja psihološko trdnost. Ko mu začenja ugajati, da je urednik nočnega programa, se začne pravi srž zgodbe. Njegovo razmišljanje o tem, kaj storiti z informacijami, predvsem z negativnimi, bralca pripravijo do tega, da začne o pomembnosti filtriranja razmišljati tudi sam.

Izredno lično oblikovan in ilustriran mladostniški roman, ki je prejel nagrado Estonskega državnega sklada za kulturo za najboljše mladinsko delo leta 2020 in je bil izbran v katalog Bele vrane, je napisal estonski avtor Juhani Püttsepp (1964), ki, zanimivo, po svoji izobrazbi izhaja iz naravoslovnih vrst. Pisatelj, že uveljavljen avtor, v svojem romanu Luna kot zlata ladja, ki je, mimogrede, naslov dobil po estonski (najverjetneje) ljudski pesmi, ni dal prednosti motivom narave, kot je bilo to običajno v nekaterih drugih njegovih delih.

Zgodba z realističnimi nastavki govori o priletni estonski gospe Keete, ki se je po dolgem času s Švedske opogumila vrniti v rodne priobalne kraje. Spremljamo jo v njeni rani mladosti, kjer tretjeosebni pripovedovalec odkriva družbeno-politične razmere v Estoniji v nemirnem letu 1944. Prebivalci so se bolj kot Nemcev bali Sovjetov, strahoma so si izmenjavali informacije o deportaciji ljudi v Sibirijo, od koder ni bilo nikakršnih novic. Keetin oče je domneval, da bi tudi njega kot učitelja utegnila doleteti podobna usoda, zato je hčerki zaupal, kar sta se dogovorila z ženo.

Delo Grigor in čebela (1956) ne odraža neke strnjene, napete zgodbe, pač pa gre za niz dogodkov, v katerih se znajde deček Grigor. Glavni junak se nam prikazuje kot nekoliko neobičajen; morda živi v nekem svojem, domišljijskem svetu, v katerem prijateljuje s čebelo. Čebela kot glasnica pozitivnih moralnih odločitev je njegova usmerjevalka, saj mu npr. v prvem sklopu zgodb svetuje, kateri živali naj pomaga in kako. Lahko tudi razumem, da čebela predstavlja njegov moralni svet oz. je sogovornik v notranjem monologu. Razume vse njegove vzgibe in je vedno prisotna, ko jo potrebuje, ne sodi ga; torej nadomešča Grigorjeve mentorje pri odraščanju.

Vse živali govorijo in čutijo, kar je zagotovo pravljični element, izražajo se v malce popačenem knjižnem jeziku, ki morda odraža neko stopnjo govora pri otrocih. Vsekakor je baskovski avtor, Juan Kruz Igerabide, vešč ustnega izročila, pravljičnih elementov, zvočnosti in preigravanja jezika, o čemer smo se bralci lahko prepričali ob branju nekaterih njegovih doslej izdanih del (dela o Jonu, Sedem noči s Paulo, Ur: knjiga o dežju idr.). Da pa se je lahko tako poglobil v otrokov razvoj, so mu gotovo pomagale tudi izkušnje pri poučevanju v osnovni šoli.

Litovska, že uveljavljena pisateljica Igne Zarambaite je leta 2020 izdala svoj prvi mladinski roman s pomenljivim naslovom Črnovodci. Nehote ga asociiramo s črno vodo, kar deluje skrivnostno, temačno, skoraj grozljivo. V romanu izvemo, da je črnovodec pravzaprav motiv z litovske mitologije, ki se uporablja za opise mračnjaških bitij ali duhov, ki prebivajo v temnih vodah, močvirjih ali rekah. Pomemben motiv pri razumevanju romana je gotovo voda ali reka, ki spreminja obliko in konotacijo. Zanimivo je, da dogajalni kraji niso poimenovani, prav tako pa ne tudi reka in močvirje, čeprav bi ju morda lahko povezali s pisateljičinim rojstnim krajem, tj. Šilute v Litvi. V njegovi bližini so namreč poplavna reka Nemunas pa tudi močvirja in barja. Z doslednim izogibanjem slednjega, pa tudi natančnejšega popisa dogajalnega časa, pisateljica doseže, da dogajanje lahko dojemamo kot mitsko, s tem pa tudi ciklično.

Glavne osebe se v želji po doživetju nečesa novega, nevsakdanjega za konec tedna skrivaj naselijo na poplavnem območju, kjer postane dinamika dogajanja zelo pospešena in je, kot reka, nepredvidljiva. Srhljivost povzročajo že same okoliščine nastavitve: šest, zgolj navidezno pozitivno povezanih sošolcev s pomočjo kajakov dospe v napol podrto kočuro brez elektrike, v t. i. hišo strahov, v kateri se je nekoč obesil neki moški. Okoli koče je poplavljeno območje.

O anoreksiji, rdeči niti krajšega romana z zgovornim naslovom 35 kalorij brez sladkorja uveljavljene srbske pisateljice Jasminke Petrović, se je laična javnost iz številnih člankov sicer lahko že dodobra poučila. Strokovni delavci, ki sodelujejo z otroki in mladostniki, zagotovo znajo prepoznati znake anoreksije in opozarjati nanje, neprimerno težje pa se je postaviti v kožo osebe, ki trpi za to motnjo hranjenja. 35 kalorij brez sladkorja ob “literarni študiji primera” bralcem zelo nazorno omogoči tudi to izkušnjo. Zgodbi dveh deklet, Tare in Tanje, govorita o spopadanju z anoreksijo. Dogajata se ločeno, a hkrati sta vsaj simbolno povezani.

Tara se po selitvi v Beograd druži s prijateljico Jovano, ki jo med zimskimi počitnicami povabi k svoji teti, stricu in bratrancema v Grocko. Menjava okolja od Tare zahteva pretvarjanje, kar pa ji ne uspeva v zadovoljivi meri. Jovanini gostoljubni, zabavni, preprosti, a dobrosrčni sorodniki se nekaj časa čudijo nenavadnim dejavnostim (npr. večurno pohajkovanje ob Donavi pred sončnim vzhodom, štetje kalorij, tehtanje) in razpoloženjskim nihanjem mlade gostje, nato pa se začnejo zavedati, da je dekle zelo ranljivo in da potrebuje pomoč.