Družbeni roman pisateljice Jennifer Clement z naslovom Molitve za ugrabljene je postavljen v mehiško džunglo, kjer je vsakodnevno življenje depriveligiranih domačinov neprimerno otežkočeno v primerjavi z ljudmi v eno uro vožnje oddaljenem Acapulcu. Poleg smrtonosnih škorpijonov, mravelj, kač in helikoptrskega škropljenja s pesticidi izginjajo tudi ljudje; v večini primerov lepa dekleta. Da bi matere zavarovale hčerke, ob rojstvu razglašajo, da so rodile dečke in njihov spol do pubertete uspešno skrivajo. Nato jim črnijo zobe, da bi izgledale neprivlačno. Ob redkih nenadejanih obiskih članov mamilarskih kartelov se dekleta skrijejo v skopane luknje, kjer kot prestrašene živali čakajo, da nevarnost mine. A tudi v vasici v odročni džungli, v bližini katere se ilegalno bohotijo makova polja, nekoč ugrabijo pripovedovalkino prijateljico, prelepo Paulo. Dogodek travmatično zareže v pripoved in predstavlja osrednji motiv, okrog katerega se pletejo skrivnosti …

Nenavadna in napeta zgodba s pomočjo pretanjene pripovedne tehnike in izpiljenega, skorajda realističnega sloga, v treh delih odstira dve časovni jedri. Retrospektivno nam s pomočjo spominov, fotografij in skrbno shranjenih igrač subtilno nakazuje nekoliko srečnejšo preteklost protagonistk, ko so zanje še poskrbeli možje. Po njihovi migraciji v ZDA, kjer so si ustvarili novo življenje, so izgubile finančno in psihološko varnost, vse bolj pa se nakazuje, da jih je poleg moških zapustilo tudi upanje v boljši svet. Od trenutka spoznanja, da so ostale same, zanje obstaja samo enolična sedanjost, za katero se zdi, da je s svojimi nevarnostmi tako zelo predvidljiva, da jim vsaj začasno ne predstavlja nikakršnega izziva več.