Leposlovje za odrasle

ALAN SULLIVAN: POD SVETLOBO SEVERNEGA SIJA

8 junija, 2021 Napisal: Listanje Ni komentarjev

Iz zgodb pod okriljem Arktike se nam skorajda poetično prikaže ledena celina, kjer prebivalci kljubujejo krvoločni naravi. Izriše se nam kulturno precej neznan svet: redko naseljeni prebivalci živijo v iglujih, ki jih napadajo prestradani severni medvedje in ki jih odnaša pomladno lomljenje ledu. Preživetje jim omogoča večinoma to, kar so sposobni ujeti sami. Beremo o nastavljanju zank, lovljenju lososov kar iz navrtanih lukenj v teh igluja, spopadih s severni medvedi … in o uživanju toplotno neobdelanega mesa. Nepredstavljivo je, da so v posebno težkih trenutkih “žrtvovali” tudi starejšega, dela nezmožnega sorodnika, da so se lahko preživeli.

Vse naokrog je bila dežela bela, razen v redkih žlebovih, kjer se je razraščala gošča jelk in brez. Čeznjo so vzdihovali arktični vetrovi, katerih mrazeči dotik je vel z arktičnega kroga in na tundro Barren Lands polagal kristalni prst tihote. Sneg je vse ostre robove ovil v fino odejo, ki se je raztezala tisoče kilometrov naokrog in se v počasnih, lesketajočih se valovih vila vse do trde brazde oddaljenega obzorja. Bleščeče gospostvo smrti ‒ kjer so tudi tako pozno še cvetele divje vrtnice in so po zraku prhutala nešteta krila. (str. 38)

V zgodbah, kjer je dogajalni prostor realen, se izkaže tudi kulturna vrzel med “rjavokožci”, kot se imenujejo sami, in prišleki, tj. belci. Bele ženske se jim zdijo prelepe, a hkrati premalo debele, da bi jih želeli za ženo. Belci se jim zdijo spoštovanja vredni, nanje ne gledajo slabšalno. Vse tehnološke novotarije, ki so v rokah prišekov, imenujejo “hudič” oz. “hudičevo delo”. Zaradi slabših prehrambenih razmer in zdravniške oskrbe v starih letih z nekaj zobmi, ki jih še premorejo, sesajo robove mroževih kož.

Očarljiv je tudi odnos staroselcev do narave. Zdi se, da jo poznajo kot lastni žep; poznajo lego poti tudi po zasneženi pokrajini, po kateri z okornimi derezami korakajo tudi več sto kilometrov daleč. Svoja leta štejejo po ogledih lomljenja ledu, ki jim prištejejo leta, ko so to videli prvič. Že zgodaj se morajo učiti šole življenja, tj. šole preživetja v divjini. Morajo znati splezati na drevo ob srečanju z volčjim krdelom in jih pretentati, da se odpravijo stran. Ob nenadni izgubi vida (snežna/polarna slepota) so ranljivi, vendar vedo, da se jim bo povrnil čez nekaj dni. Modrost jim narekuje, da ne ubijajo za vsako ceno – tako modra mati, ki je ostala sama z dojenčkom, pusti, da bela medvedka ubija – zase, vendar ji pusti, da ostanke postrga tudi ona.

V tem samotnem domovanju, kjer v skladu z zakoni divjine biva perjad in kožuhovina, bijoč neskončni boj za preživetje, lahko človek preživi le, če ima pogumno srce in krepko telo. (str. 49)

Nasploh je razvidno, da staroselski pogani v belem medvedu vidijo nekronanega kralja severa. Le v skrajnostih mu prsi predrejo z ostrim kopjem, drugače pa do njega gojijo strahospoštovanje. Poleg lakote je njihov največji naravni sovražnik. Zdi se, da druge nevarnosti nanje niso prežale. A z vdorom belcev, predvsem Angležev, ki so po prostranstvih vohljali za zlatom, so v belo deželo prišle tudi ošpice, ki so pokosile dobršen delež neodpornega prebivalstva.

Umirali so tudi prišleki, ki so se pehali za odkritjem zlata in nenadejanim zaslužkom. Za male denarje so od domorodcev izvedeli za glavne zlate žile, kamor so kmalu prepeljali celo mehanizacijo. Domačini niso bili zavistni, bolela pa jih je rana v naravo, v njihovo zaveznico, ki jim je pomagala preživeti.

Knjiga je čudovit vpogled v težko življenje severnjakov, ki pa bi si zaslužila ponovno lektoriranje.

Dozdevalo se mu je, da je sever kot ljubica ‒ prelepa, a brezsrčna ‒ osvaja duše mož in jih nato pokonča. (str. 44)
Share: