Leposlovje za odrasle

ALENA MORNŠTAJNOVÁ: HANA

27 aprila, 2021 Napisal: Listanje Ni komentarjev

Hana je roman uveljavljene češke pisateljice Mornštajnove. Zanj je prejela ekvivalent našega kresnika, nagrado češka knjiga leta 2018 za najboljše prozno delo tistega leta. V posvetilu je zapisano: Mojemu mestu, kar najverjetneje pomeni Mezeričem, češkemu mestecu, ki je izpovedalo trpek del svoje zgodovine.

Roman nam ponuja zgodbo netipične židovske družine Helerjevih, ki živijo sprva dokaj mirno in zadovoljno predvojno življenje v češkem mestecu Meziriče. Delo, ki je razdeljeno na tri pripovedne sklope, odstira perspektivo vseh treh generacij (Mire, njenih starih staršev in Hane, Mirine tete). Izjemni vpogledi v čustvovanje in kognicijo protagonistov nas popeljejo v popolnoma nevsiljivo in netipično polžidovsko družino (Hanin in Mirin oče Ervin se je celo uradno odpovedal svoji veri), ki odkritega antisemitizma dolgo ne občuti, čeprav se zločesto nakazuje.

Helerjevi so tako kot vsi ostali Mezeričani živeli običajna življenja; hčerki Hana in Rosa sta hodili v šolo in se družili tudi z nežidovskimi prijatelji, starši so imeli obrt in bili kot lastniki hiše in delavnice spoštovani v svoji okolici. Ko oče deklet umre, pade vse breme dobrega gospodarjenja mami Elsi na pleča. Hitro se je treba znajti; skrb za malce čudaško Roso je morala prevzeti njena starejša sestra, Hana. Bila je lepotica in se je skrivaj dobivala z Jaroslavom, ki je želel napredovati v vojski. Prav neiskren odnos slednjega je Hano pahnil v pekel.

Roman nas popelje v razmišljanje tedanjega z nemirom prežetega človeka, ki skuša na vsak način rešiti, kar se rešiti da ‒ predmete, prežete s spomini, hišo, svojo družino. Čeprav pogosto pri Helerjevih prenočijo prebegli poljski židje, Else to ne spodbudi, da bi hitro uredila potrebne dokumente in s hčerama pobegnila k bratu v Anglijo. Še vedno verjame, da je vojna daleč in da se njim, ostarelim nedolžnim starcem in mladim ženskam ne more nič hudega storiti. V mestu je bila spoštovana in kar ne more verjeti, da se praktično čez noč vsiljujejo nova pravila.

Živimo v dvajstem stoletju, je odgovarjala mati. Čas pogromov je mimo. Čeprav bi bila vojna, ženskam in otrokom nihče ne bo skrivil lasu na glavi. (str. 121)

Imajo omejeno gibanje, nositi morajo našitke z napisom Juden, v trgovino lahko vstopajo pozno popoldne, ko je hrane zanje že pogosto zmanjkalo, sadja in zelenjave ne smejo kupovati. Ljudje ob srečanju z njimi sklonijo glave, bojijo se njihove prisotnosti, ki bi jim lahko nakopala težave. V takem vzdušju Elsa najmlajšo hčer pospremi k ostareli nežidovski ženici, Ljudmili Karaskovi, ki jo je prej oskrbovala, in njenemu sinu. Vsej preostali družini sledi pot k razosebljenju …

Nekaj se ji je posvetilo. Včeraj je postala človek druge kategorije. Pomislila je nekaj groznega. Se bodo zdaj vsi tako vedli do nje in do njenih hčera? (str. 176)

Hani je namenjeno preživeti, čeprav si tega ne želi. Nečloveški napori v boju za življenje so pospremljeni s strahom, apatičnostjo in občutjem hude krivde, da so bile njene pretekle odločitve razlog za hudo trpljenje njene družine. Njena pot domov po osamosvojitvi je bridka; 26-letna se v globoki travmi in zelo slabem zdravstvenem stanju z vlakom vozi v rodne Mezeriče. Nasprotje zaboli: brezskrbna mladina ne razume njenih krikov, opotekajoče hoje in nenavadnih oblačil, neprimernih za letni čas.

Najbrž je pijana, je pripomnil mladenič s cigareto v ustnem kotičku, dekle v salonarjih z visoko peto pa se je ozrla name in se zafrkljivo zasmejala. Lahko je imela kakšnih šestindvajset let ‒ tako kot jaz. Ta bi šla na levo, sem pomislila, in segla v žep po skorjico. (str. 232)

Hana si želi le nečesa; da bi njihova hiša še stala in da bi v njej našla svojo družino. Živa je le Rosa … Tudi njej in njeni družini posredno prinese smrt.

Ljubka osirotela nečakinja Mira pristane pri njej. S percepcijo 9-letnice teto razume kot čudakinjo in jo želi socializirati. Tudi sanja se ji ne, kaj je pravi razlog za njeno apatičnost.

Sram me je bilo hoditi po mestu, našemljeno v razvlečen črn pulover in obuto v razdrapane čevlje, in sem iskala vse mogoč izgovore, da bi se temu izognila. Bilo mi je neprijetno, da se ljudje obračajo za nama, nekateri se celo vznejevoljeno odvračajo stran in drugi ‒ posebej otroci ‒ kričijo sramotilne pripombe. (str. 73)

Z odraščanjem se ji koščki začnejo zgolj subtilno povezovati.

Iz majcenih kosecev in delcev sem sestavljala skupaj sliko tega, kar se je najbrž zgodilo, in začenjala sem slutiti grozo, ki je teti Hani vžgala številko na roko in povzročila, da ni znala živeti, ampak samo životariti. (str. 85)

Hana nas pušča v napetosti, čeprav lahko z današnjim vedenjem slutimo potek dogajanja. Ponuja nam dragocen uvid v pozitivno/naivno razmišljanje tedanjega človeka, ki odlaša z drastičnimi ukrepi, ki bi mu sicer rešili življenje. Zaupanje v karmično uravnavanje in vera v človekovo dobroto se tukaj izkažeta kot pogubno. Izredne razmere človeka pokažejo v povsem negativni luči, na plan privrejo lastnosti, ki jim vlada strah.

Pisateljica ima izreden čut za gradnjo pripovednega loka, za stopnjevanje napetosti in psihološko profiliranje. Presunljiva zgodba, ki na žalost verjetno ni daleč od resnice.

Najdete me tudi na Instagramu.

Prevod: Nives Vidrih

Založba: Celjska Mohorjeva družba