ALENA MORNŠTAJNOVA: TIHA LETA

Po branju Hane, romana uveljavljene češke pisateljice Alene Mornštajnove (1963) sem ob izidu njenega novega romana Tiha leta pričakovala veliko. Hana slikovito in tankočutno opisuje dogajanje v mestecu Meziriči. Spodjeda ga vedno bolj očitni antisemitizem, ki se konča v množičnih deportacijah v koncentracijska taborišča. Nekdaj prijatelji in sosedje pod vplivom propagande spremenijo svoj odnos do Judov in le redkokdo se upa zoperstaviti navodilom oblasti. Roman Hana pa zaradi teme (ki jo, zanimivo, zelo pogosto ubesedi druga povojna generacija nekdanjega vzhodnega bloka) še ne bi bila tako vznemirljiva, če ne bi resnično presunljivo prikazovala Haninega notranjega sveta ob krutih zahtevah okolice in lastnih zmotah. Počasi drvi v kolesje koncentracijskega taborišča, grozot katerega se bralec zaveda, Hana pa (še) ne.

Opis romana Tiha leta

V pričujočem romanu Alene Mornštajnove, Tiha leta, pisateljica ostaja zvesta češki zgodovini, ki je usodno zaznamovala tudi življenje sodobne tamkajšnje družbe. Vrača se v čas klenega komunističnega režima, ki je s pomočjo ideološke socialistične podstati propagiral družbeno enakost, v realnosti pa so vodilni partijci izkoriščali svoj vpliv. Bolj kot karikiranje družbene neenakosti je vsaj v neformalnem prvem delu moč čutiti pristen utrip časa, ki ga je narekoval režim. Znotraj Svatoplukove širše družine, sprva živeče v Pragi, se tre veliko različnih ideoloških paradigm, podedovanih vzgojnih vzorcev in vplivov duha časa.

Če ostala družba ne jadikuje več glede vojne, sta Svatoplukova sestra Doubravka in brat Rostislav utrpela v njej nepopravljivo škodo; slednji si je po preživetem bombandiranju Dresdna večkrat (sicer neuspešno) želel vzeti življenje. Ljudje so brez vsakršne psihološke pomoči živeli iz dneva v dan in skušali živeti s svojo travmo. Večini je uspelo; a posledice so se kazale v apatičnosti, socialni fobiji, zlorabi alkohola idr. V ta negotovi čas se je vsidral komunizem in ljudem dodal novo plast strahu. Najmlajša generacija se z rahljanjem udarniškega naboja na to ni več požvižgala; kot bi čutila “veter spremembe”, je namesto dela kot prej najbolj čislane vrednote postavila ugodje.

Želja po svobodi v polnem pomenu besede se je manifestirala v njihovih emigracijah v tujino, ki so za družino prebeglega pomenile vsaj padec po družbeni (tj. partijski) lestvici. Večinoma pa je emigracija predstavljala ne samo simbolni rez z družino; neredko so se starši zaradi posledic dejanja svojih otrok zlomili, bodisi zaradi obtoževanja okolice, izločenosti iz družbe bodisi zaradi zavedanja, da je tisti otrok zanje takorekoč že pokopan.

Če se je zgodba romana Hana še vrtela znotraj duha časa, se zdi, da je v Tihih letih trdi komunizem le ideološki okvir, znotraj katerega se lahko odvije odlično premišljen psihološki odziv češke družine na trenutek nepazljivosti, ki je rezultiral v tragičen dogodek. Zgodba se s prefinjeno tankočutnostjo odvija s pomočjo izmenjujoče osredotočenosti na protagonista, očeta Svatopluka in prvoosebno pripovedovalko, njegovo hčer Bogdano.

Bogdana, introvertirana deklica, začne pisati svoj dnevnik pri 13-ih letih, ko vidi umirati svojo babico. Takrat se začne zavedati, da o svoji identiteti pravzaprav ne ve ničesar. Oče je večno zlovoljen in osoren, zdi se ji hladen, kot ne bi bil njen oče.

Sprva si domišlja, da je morda posvojena. Celo družinsko drevo je zanjo tabula rasa, saj poleg obiskov svoje babice in tete v zgodnjem otroštvu ni spoznala nikogar od drugih sorodnikov. Zanjo ljubeče skrbi Beba, njena prva vzgojiteljica v vrtcu, ki se poroči z njenim očetom predvsem zaradi priložnosti, da bi ugodila svojemu materinskemu čutu. Redke priložnosti, da bi v hiši v Meziričih (enak dogajalni kraj kot v romanu Hana) malce pobrskala po starih družinskih fotografijah in dokumentih, se izjalovijo in Bogdana začne slutiti, da je bila njena družina vpeta v temačno preteklost.

Svatopolk, močno željan potrditve svojega očeta, živi trdno prepričan v uspeh nove narodne ureditve. Močno indoktriniran je do sebe zelo zahteven, vsaj takšno ravnanje pa pričakuje od družbe. Marsikdaj kot eden od vodilnih partijskih članov naleti na prošnje do urejanja zadev preko poznanstev. Stroga načelna drža mu ne dovoljuje, da bi ravnal neskladno s svojim prepričanjem, zato ne ugodi niti ženi njegove poročne priče niti lastni ženi.

Le enkrat naredi izjemo, posledica tega dejanja pa ga popolnoma spremeni. To je navidezna ločnica v dogajanju ‒ od tod dalje uzremo protagonistov čustveni propad, ki pa vzrokov za to ne pripisuje režimski ureditvi niti samemu sebi. Izjemno nazorno potuje skozi vse faze žalosti oz. žalovanja, pri čemer pa ni zmožen vzpostaviti očetovskega odnosa do lastnega otroka in začarani krog je sklenjen vse do skorajšnjega zaključka. Zadnje poglavje zato pomenljivo nosi naslov Oče in hči.

Simbolika v romanu

Naslov Tiha leta povzema Bogdanino življenje v nevednosti, kaj se je z družino dogodilo v preteklosti, vsekakor pa jo dodatno negativno opredeljuje dejstvo, da je oče s svojim molkom ne priznava niti kot bitje. Širše gledano je tudi celotno obdobje komunizma zaznamovano z medsebojno nezaupljivostjo, bolje je bilo, če svojih razmišljanj nisi nepremišljeno sejal naokrog in si se v tem pogledu zavezal  tišini. V delu nas spremlja tudi glasba, klavir se nam prikazuje skorajda kot simbol. Zanimivo je mnenje Svatoplukovega očeta o glasbi.

Sprva odsvetovani inštrument je Svatopluka tudi posredno osrečeval v prvem delu, kasneje pa je v hiši predstavljal samo nepotrebni kos pohištva. Klavirjev molk oz. tišina je vzporednica s Svatoplukovim čustvenim stanjem in z razkrajanjem komunizma.

Roman Tiha leta Alene Mornštajnove je vsekakor ponovil kakovostno pisanje, izpričano v Hani. Ponuja nam vpogled v povojni čas do prehoda v kapitalizem, pri čemer avtorica režimsko obdobje izkoristi za dogajalni okvir, kjer en sam dogodek sproži stiske posameznikov. Gre za dovršeno delo ne samo v pripovedni tehniki, pač pa tudi v sociološko-psihološkem kontekstu. Literarni liki niso predstavljeni črno-belo, pač pa s pomočjo njihovega doživljanja samih sebe in svojih bližnjih sestavljamo koščke sestavljanke, ki nam pomagajo doumeti temeljni aksiom psihologije: človek je produkt dednosti, samoaktualizacije in okolja.

• Najdete me tudi na Instagramu.
• Založba: Celjska Mohorjeva družba
• Št. str.: 240