Delo mlade Anje Mugerli (1984) je zbirka sedmih kratkih zgodb. Morda malce presenetljivo ne odražajo nekega instantnega zgodbovnega fragmenta v sodobni zahodni družbi, ki bi se lahko zgodil v kateremkoli miljeju, saj smo zaradi globalističnega ustroja pogosto priče zabrisovanju ne samo individualnih, temveč tudi nacionalnih razlik.

Naslovi kratkih zgodb so kratki (Jabolkosnedka, Pust, Čevlji, Čebelja družina, Pirta, Rdeči petelin in Jezero) in že vsebinsko vezani (tudi) na slovenskost in se spogledujejo z antropološko konotacijo. Nikakor pa ne gre za strogo omejenost na slednje; zgodbe prekoračijo omejenost ‒ tako časovno kot prostorsko, nadvse zanimiva pa je hkratna vpeljava nezavednega doživljanja protagonistov, kar lahko deluje tudi tesnobno in grozljivo. Kleni okvir tradicionalne družbe, ki vzbuja elemente domačnosti, rustikalnosti in trpkosti, se vsaj deloma prepleta z vnosom sodobnega življa, ki do preteklosti goji strahospoštovanje.

Bogata je tudi motivna pestrost zgodb. Preteklost v zgodbah je večinoma vezana na odsotnost oz. izgubo bližnjih oseb, kar preskoči na sodobne tegobe. V Jabolkosnedki se motiv rezanja jabolk na krhlje (asociativno poigravanje s Proustovimi magdalenicami, kjer obred rezanja jabolka na krhlje obudi spomin na umrlega moža) zlije s sodobno odsotnostjo partnerja in težavami s spočetjem otroka. Motiv pusta v istoimensko naslovljeni kratki zgodbi oriše nekdanjo tradicijo izdelovanja mask, »vpoklicem« v bratovščino neporočene vaške moške, kar je lahko vzpodbudilo doživljanje strahu, groze in odpora pri posameznikih. Sodobni čas prinaša priložnost za soočanje s strahom.

Na sebi čutim težo maske in vsakič, ko stopim naprej, me zvonci potegnejo za sabo. A po začetnem odporu nekaj začutim. Moji koraki najdejo ritem. Kar se mi je nekoč zdelo kot skakanje, zdaj prepoznam kot skupek gibov, ki sestavljajo celoto. Zrak okrog mene trepeta od vročine in hrupa in jaz zapadem v nekakšen trans. Plešem sredi votline ‒ plešem sredi svojega lastnega strahu. (str. 37)

Neizogibno dejstvo je, da so včasih ljudje stvari bolj cenili, ker so jim bile težje dostopne tudi zaradi revščine. Motiv ponošenih čevljev nas spomni na Franckin tek za vozom (Ivan Cankar), preperelo oblačilce za Vidka (Fran Levstik). V kratki zgodbi Čevlji pripovedovalka pri desetih letih dobi nove čevlje, za katere verjame, da lahko ljubezen živi tudi v njih. Nedolžna misel sproži tok dogodkov, za katere bi utegnili pomisliti, da vraževerje le ni tako iz trte izvito …

Tesnobno razpoloženje se nadaljuje v kratki zgodbi iz časa polpretekle zgodovine z naslovom Čebelja družina, po kateri je tudi poimenovana celotna zbirka. Motiv čebelarja, čebel kot nosilcev svobode, novega je zadušen z antisemitističnim gibanjem. Zamenja ga motiv matere kot pregovorno nosilke dobrote, ki v zameno za (boljše) življenje čebelarja zataji.

Ali se človek ob izdajstvu spremeni? Mu zrastejo rogovi, rep, grde bradavice? Karl pozorno opazuje mamin obraz, a oči so še zmeraj enako modre in lasje imajo še vedno barvo medu, nikjer ni videti nobenih znamenj. (str. 83)

Največ mitoloških drobcev je moč najti v kratki zgodbi z naslovom Pirta. Pirta oz. krivopeta naj bi bilo bajeslovno bitje, živeče v gozdu, ki naj bi imelo nazaj obrnjena stopala. V naselju, prav tako imenovanem Pirta, je živel sirarjev sin, ki si je domišljal poznanstvo s krivopeto. To ga je obsedlo do te mere, da je zakuril v gozdu. Motiv požigalca zasledimo tudi v zgodbi Pust in je vedno rezultat posameznikove stiske, požar kot povzročitelj le-te pa je opredeljen v zgodbi Rdeči petelin. O hudih stiskah in življenjskih preizkušnjah je moč brati v zadnjih dveh zgodbah.

Delo je pravi literarni sladkorček, saj zaradi izvirnega načina obujanja preteklosti, povezave le-te s sodobnim časom in vpogledom v psihološki ustroj posameznika ponuja slogovno dovršeno branje, ki ponuja možnost refleksije. Anja Mugerli je za svoje delo Čebelja družina leta 2021 prejela nagrado Evropske unije za književnost.

Share: