Špansko pisateljico Caro Santos je slovenski knjižni trg spoznal že s tremi krajšimi, a zato nič manj zabavnimi deli za najmlajše nadebudneže: Prodam mamo, Prodam očeta in Prodam Rozinkota, v katerih prijatelja, glavna književna junaka v določenih težavnih obdobjih sodelujeta v hudomušnih projektih »prodajanja« družinskih članov. Vsa dela so ilustrirana in prilagojena za prijetno branje tudi dislektikom.

Roman Laž je avtoričino četrto delo, prevedeno v slovenščino (prevod Barbare Pregelj). Je napeto delo, namenjeno v prvi vrsti mladostnikom, priporočljivo pa tudi vsem, ki vplivajo na njihove vrednote (starši, učitelji, svetovalni delavci). V njem Care Santos izvrstno vpelje elemente kriminalnega romana, v katerega pa zelo subtilno prikaže nevarnosti spletnega komuniciranja z neznanci. Glavni književni osebi, Xenia in Eric, sta najstnika, ki pripadata diametralno nasprotnim družbenim slojem. Medtem ko je Xenia pridno in uspešno dekle, nad katerim bdijo zaščitniški starši, ki želijo hčerko obvarovati vseh pasti odraščanja, pa je Eric otrok družbenega dna. Kljub temu v njem bdi želja postati boljši od tega, kar mu primarno okolje ponuja.

Prvi, zelo simptomatski dogodek v romanu, ki nekako napeljuje na t. i. težaven razvoj dogodkov, je način, kako sta se mladca spoznala. Oba je namreč prevzelo branje romana Varuh v rži (Catcher In The Rye) ameriškega pisatelja J. D. Salingerja, v katerem Holden Caufield postane simbol najstniške odtujenosti, uporništva, neuspešnosti v šoli, nerazumljenosti in hkrati subtilnosti. Roman, izdan v več kot 65 milijonov izvodov, je v Laži postal sredstvo identifikacije Erica, ki je napisal elektronsko mnenje po branju. Le-tega pa je prebrala tudi Xenia in to je bil vzvod za njuno spletno poznanstvo.

Pri razvijanju slednjega ima veliko vlogo tudi psihološki ustroj Xeniine družine. Dekličina starša sta nadzorovalca njenega delovanja, čemur se ona v določeni točki, sicer zelo prikrito, zoperstavi in zaužije prepovedani sad. Starši, ki želijo preprečiti vse negativne dejavnike na otrokovi poti, tako slej ko prej trčijo v mehanizme obratne psihologije. Čeprav sta Xeniina starša stroga in imata stvari rada pod nadzorom, ob hčerkinem priznanju, kaj vse je storila narobe pri uporabi interneta in kakšne posledice je le-to prineslo, ne vzrojita, pač pa prevzameta vlogo zaupnikov. To je bila ena od pozitivnih stvari, ki je vplivala na to, da se je Xenia kasneje zopet lahko obrnila na mamo. Delo je zelo hvaležno čtivo tako za najstnike kot tudi za starše za razmišljanje o tem, kako reagirati ob spoznanju, da smo žrtve spletnih prevarantov. Eric je imel sicer dokaj smiseln razlog za stvaritev lažne e-identitete oz. do kraje le-te (kar je sicer kaznivo dejanje), vendar se je vedno bolj zapletal v laž, ki je pripeljala do popolne izgube zaupanja s strani edine sogovorke. Fenomen spletnih prijateljstev oz. spletne komunikacije z neznanci ima zagotovo dobro podkrepljeno psihološko ozadje, saj pri tem odpade breme mnogih skrbi (videz, preteklost, introvertiranost), hkrati pa ponuja možnost mreženja z ljudmi, kjer je bolj kot osebni stik pomembno deljenje enakih mnenj oz. vsaj možnost diskusije o interesantni predmetnosti. Oboje pa prinaša pozitivna občutenja, najverjetneje se sprošča dopamin, ki sploh od odraščajočega (ki mu bolj kot racionalni prefrontalni korteks delovanje usmerja limbični sistem) terja ponovitve teh dejanj. Tu pa se zadeva zaplete, saj ima Eric omejen dostop do interneta. Ker mu Xenia veliko pomeni in mu predstavlja rešilno bilko iz zapletene psihološke situacije, se opogumi in naredi nekaj, česar ni še nikoli …

Pisateljica Care Santos je po poklicu odvetnica. Delček njenega profesionalnega področja je moč izluščiti tudi v romanu Laž, sploh kar se tiče opisa zločina, psihološke analize obsojenca, razmer v zaporu, sodne obravnave itd. Dogajalne enote se v romanu Laž se ne razvijajo linearno; z zgodbenimi drobci avtorica Santos tako zelo tankočutno slalomira, da nas pušča v šahu vse do zadnje strani.

Share: