V mladinskem romanu srbske avtorice Jasminke Petrović, ki je avtorica več kot trideset književnih del, se nam skozi doživljanje najstnice Sofije razgrne zamolčana družinska travma, ki jo pred njo spretno skrivajo njeni starši in stari starši. To bi jim predvsem mlajši bralec težko zameril, saj je v tej odločitvi verjetno skrita želja, da mlade nadebudnice ne bi obremenjevali s posledicami zadnje vojne na Balkanu. Tako kot vsaka je tudi slednja poleg žrtev globoko zarezala v življenje malih ljudi, saj so zamere, osnovane na nacionalni osnovi še razmeroma sveže, globoke in boleče. Lažje je pozabiti …

V delu s pomenljivim naslovom Poletje, ko sem se naučila leteti Sofija v vlogi pripovedovalke doživi preobrazbo v 23 poglavjih, ki jih pravzaprav predstavljajo 23 noči, ki jih preživi z babico in njeno sestro na Hvaru, njunem rojstnem kraju. Sofija po delčkih spoznava domovino svoje babice, njene sorodnike in razlog za to, da ji je bil delček identitete zamolčan. Ko ob babičinem smrčanju in poslušanju škrebljanja čaka, da jo obišče spanec, premleva tudi s humorjem začinjene dogodke preteklega dne. Sprva so prepredeni s tipično najstniškimi problemi.

Delo Osupljivke avtorice Lučke Lučovnik sodi v zbirko Pa to ni res! in je predvsem navdihujoče branje, ki nam v 17 zgodbah razkriva velikanske, mednarodno priznane uspehe deklet in odraslih žensk. Zgodbe posameznic so predstavljale že knjižne izdaje nekaterih drugih založb, v Osupljivkah založbe Malinc pa lahko prebiramo tudi, kako so določene osebe prelomile s takratnim tradicionalnim mišljenjem in z drznostjo, pogumom in zaupanjem v svoje sposobnosti vpeljale, nekatere lažje, druge z več preprekami, nove trende, ki se nam danes zdijo samoumevni.

Tako npr. izvemo, da je Alma Karlin v času, ko je bila povprečna ženska neizobražena in je doma skrbela za polje in družino, sama prepotovala svet, kdo nam je priskrbel obvezno osnovnošolsko izobrazbo, kako se je revno dekle povzpelo do svetovne slave z novimi modnimi kreacijami pa vse do aktivistk, ki so zatresle družbene norme v domovini ali širom sveta. Izpostavljene so seveda tudi druge; ustvarjalke, izumiteljice, čuteče ženske.

Delo Grigor in čebela (1956) ne odraža neke strnjene, napete zgodbe, pač pa gre za niz dogodkov, v katerih se znajde deček Grigor. Glavni junak se nam prikazuje kot nekoliko neobičajen; morda živi v nekem svojem, domišljijskem svetu, v katerem prijateljuje s čebelo. Čebela kot glasnica pozitivnih moralnih odločitev je njegova usmerjevalka, saj mu npr. v prvem sklopu zgodb svetuje, kateri živali naj pomaga in kako. Lahko tudi razumem, da čebela predstavlja njegov moralni svet oz. je sogovornik v notranjem monologu. Razume vse njegove vzgibe in je vedno prisotna, ko jo potrebuje, ne sodi ga; torej nadomešča Grigorjeve mentorje pri odraščanju.

Vse živali govorijo in čutijo, kar je zagotovo pravljični element, izražajo se v malce popačenem knjižnem jeziku, ki morda odraža neko stopnjo govora pri otrocih. Vsekakor je baskovski avtor, Juan Kruz Igerabide, vešč ustnega izročila, pravljičnih elementov, zvočnosti in preigravanja jezika, o čemer smo se bralci lahko prepričali ob branju nekaterih njegovih doslej izdanih del (dela o Jonu, Sedem noči s Paulo, Ur: knjiga o dežju idr.). Da pa se je lahko tako poglobil v otrokov razvoj, so mu gotovo pomagale tudi izkušnje pri poučevanju v osnovni šoli.

Litovska, že uveljavljena pisateljica Igne Zarambaite je leta 2020 izdala svoj prvi mladinski roman s pomenljivim naslovom Črnovodci. Nehote ga asociiramo s črno vodo, kar deluje skrivnostno, temačno, skoraj grozljivo. V romanu izvemo, da je črnovodec pravzaprav motiv z litovske mitologije, ki se uporablja za opise mračnjaških bitij ali duhov, ki prebivajo v temnih vodah, močvirjih ali rekah. Pomemben motiv pri razumevanju romana je gotovo voda ali reka, ki spreminja obliko in konotacijo. Zanimivo je, da dogajalni kraji niso poimenovani, prav tako pa ne tudi reka in močvirje, čeprav bi ju morda lahko povezali s pisateljičinim rojstnim krajem, tj. Šilute v Litvi. V njegovi bližini so namreč poplavna reka Nemunas pa tudi močvirja in barja. Z doslednim izogibanjem slednjega, pa tudi natančnejšega popisa dogajalnega časa, pisateljica doseže, da dogajanje lahko dojemamo kot mitsko, s tem pa tudi ciklično.

Glavne osebe se v želji po doživetju nečesa novega, nevsakdanjega za konec tedna skrivaj naselijo na poplavnem območju, kjer postane dinamika dogajanja zelo pospešena in je, kot reka, nepredvidljiva. Srhljivost povzročajo že same okoliščine nastavitve: šest, zgolj navidezno pozitivno povezanih sošolcev s pomočjo kajakov dospe v napol podrto kočuro brez elektrike, v t. i. hišo strahov, v kateri se je nekoč obesil neki moški. Okoli koče je poplavljeno območje.

V letošnjem letu je v založbi Malinc izšla dovršeno napisana mladinska kriminalka izpod peresa španske pisateljice Care Santos. Naslov Resnica niti ni tako pomenljiv, če ne bi v predhodnem delu z naslovom Laž spoznali glavne književne osebe, Erica, ki je zaradi osebnih razlogov prostovoljno ždel za zapahi – po krivem. V spletni klepetalnici se po oddanem mnenju kultnega dela Catcher In The Rye zaplete v krajše pogovore s Xenio, ki ji navsezadnje prizna svojo laž. Prav to razkritje ga odreši kazni, saj njegov odvetnik končno pridobi dokazno gradivo. Laž je roman, ki ga lahko sprejmemo kot zaključeno celoto. Graciozno spletena laž pred nami razkriva realno življenje mladostniških prestopnikov, ki jih v svoja kriminalna dejanja vodi nespodbudno družinsko in širše okolje.

Resnica je torej logično nadaljevanje Laži, ki pa jo vseeno lahko beremo kot samostojno književno enoto tudi brez poznavanja predzgodbe. Spremljamo zelo zanimiv vidik mladoletnega prestopništva, ki nam odkriva težave po vrnitvi kaznjenca na svobodo. Čeprav so pri tem pomembnem dogodku prisotne vse veje socialnih služb, ki pomagajo pri vključitvi v posameznikovo novo življenje, je sam nekoliko statistično obrarvani uvod romana tisti, ki nakazuje, kaj vse se lahko odvije v obratni smeri od željene, in sproži napetost že pred prvim poglavjem. Tudi Eric je med nesrečniki, ki mu prehod povzroča težave. Spopada se z realnimi tegobami povratnika; svoje preteklosti ne more kar tako izbrisati; kriminalno zaledje mu diha za ovratnik. Kljub neizmerni želji po normalnem življenju ne more dobiti stalnega prebivališča, službe, sooča se s predsodki ljudi, ki so mu blizu.

Beatriz Oses je španska pisateljica, ki piše za mladino in odrasle. Založba Malinc je prevedla in izdala v tujini dobro sprejeto mladinsko delo z naslovom Erik Vogler in zločini belega kralja. Delo zahteva pogumnega mladega bralca, ki se zabava v napetih zapletih in nepredvedljivih razpletih. Zakaj?