Simpatična knjiga Sestre Skorja, detektivska agencija je delo, ki bo navdušilo tako fantiče kot dekletca. Mogoče bodo že zaradi same izbire hudomušnega naslova, tj. Skrivnost zapuščenega pasjega kakca, navihanci posegli po branju. Španski pisateljici Anni Cabeza je na slabih 80 straneh uspelo ustvariti detektivko in kriminalko hkrati, literarni zvrsti, ki sta v poplavi otroških del, ki obravnavajo nek družbeni problem (t . i. problemskih romanov) morda dandanes malce podhranjeni na knjižnem trgu.

Skrivnost zapuščenega pasjega kakca

Detektivka in kriminalka sta sicer vsekakor popularni literarni vrsti, ki smo ju bolj vajeni na odraslih književnih policah, morda ravno zaradi težavnosti tovrstnega pisanja za mlajšo ciljno publiko. Dokazni material namreč ne sme biti preveč dolgočasen in kriminalno dejanje ne preveč nasilno, hkrati pa mora biti dogajanje ravno prav napeto in predvsem realno. Zabaven roman Skrivnost zapuščenega pasjega kakca, namenjen večinoma učencem 2. triletja, vsebuje vse, kar se spodobi za pravo pravcato otroško detektivko s ščepcem kriminalke.

V šolskem letu 2022/23 se bodo učenci 8. in 9. razredov OŠ pomerili v tekmovanju za Cankarjevo priznanje. Za to pristojen odbor je izbral književno delo, in sicer zbirko pesmi Vinka Möderndorferja z naslovom Romeo in Julija iz sosednje ulice.  Möderndorfer se je sicer, zanimivo, najprej uveljavil v dramaturških vodah. Na AGRFT je l. 1982 diplomiral, nato pa prevzel umetniško združenje GLEJ in režiral v slovenskih gledališčih. Kot režiser se je spogledoval tudi v filmih, predvsem v dokumentaristiki in TV-igrah. Piše poezijo in prozo za otroke (Muc Langus & čarovnička Gajka, Potovanje muca Langusa & čarovničke Gajke, Vrnitev muca Langusa & čarovničke Gajke), radijske igre, mladinske romane (npr. Kit na plaži, Jaz sem Andrej), dramska besedila in dela za odrasle (Tek za rdečo hudičevko).

Za svoja dela je prejel več različnih nagrad (Borštnikovo nagrado, Župančičevo nagrado mesta Ljubljana, nagrado Prešernovega sklada, nagrado Marjana Rožanca, Ježkovo, Grumovo in Šeligovo nagrado, modro ptico, desetnico).

Zbirka pesmi Romeo in Julija iz sosednje ulice nakazuje vzporednice na svetovno znano Shakespearjevo tragedijo Romeo in Julija, nosi pa podnaslov Pesmi in ena tragedija s hollywoodskim koncem. Že sama naslovnica bo nadebudne najstnike odpeljala v renesančni svet, kjer je v Veroni zaljubljeni Romeo izpovedoval svoji izbranki brezpogojno ljubezen v t. i. balkonskem prizoru. Gre zgolj za analogijo, na naslovnici gre za zimski večer s sneženjem, namesto lune svetlobo oddaja ulična svetilka.

Sam motiv Romea in Julije sicer asociira na nedovoljeno, prepovedano ljubezen, ki rezultira v tragedijo; torej v smrt zaljubljencev, ki je opozorilo celotni družbi, da ljubezen ne pozna omejitev. Möderndorfer motiv povzema zelo selektivno.

V šolskem letu 2022/23 se bodo učenci 6. in 7. razredov OŠ pomerili v tekmovanju za Cankarjevo priznanje. Za to pristojen odbor je izbral književno delo, in sicer zbirko pesmi Ferija Lainščka s pomenljivim naslovom Ne: pesmi. Lainščka, v delih katerega pogosto občutimo melos prekmurskih ravnic, sicer poznamo bolj kot prozaista, uveljavil pa se je tudi kot dramatik in scenarist. Pred leti so učenci prav tako v okviru tekmovanja za Cankarjevo priznanje brali njegov fantastični otroški roman Velecirkus Argo.

Izbor pesniške zbirke Ne: pesmi ni presenetljiv, saj odraža primernost branja za odraščajočo mladež tako z dokaj preprosto zgradbo pesmi kot tudi z aktualno temo negiranja vsega, kar najstnikom ni po godu. Predvsem občutljivo pa je raznoliko občutenje prvih resnejših simpatij oz. ljubezni. Zbirka je dosegla odmev v slovenskem književnem prostoru, namenjenemu predvsem mladini, s kar dvema  nominacijama leta 2019; in sicer za desetnico (tj. slovenska literarna nagrada za otroško in mladinsko književnost) in večernico (slovenska književna nagrada za najboljše otroško ali mladinsko literarno delo minulega leta). Pesmi spremljajo domišljijske ilustracije, vezane na tekstovni kontekst, njihova avtorica pa je Nana Homovec.

Mladinski roman nemške pisateljice Petre Postert se dogaja v neznanem neurbanem kraju v časovnem razponu enega leta. Vsako poglavje zajema en mesec v letu 12-letne junakinje Josy Bruckner, njeno zgodbo pa dopolnjuje še dogajanje čebel v tistem mesecu. Ne gre za življenje katerihkoli čebel, temveč čebel Josefine Clare Bruckner (na kratko Josy), ki jih je podedovala po umrlem dedku. Glavna junakinja v romanu doživi mentalni preporod, saj jo dediščina nekako prisili, da začne na življenje gledati bolj stvarno. Njeno ugodje, npr. želja imeti psa, ukvarjanje z zgolj vodenimi in plačljivimi dejavnostmi in dojemanje sebe kot center dogajanja se s pomočjo čebel spremeni v bolj humano vrednoto; tj. skrbeti za druge, razumeti druge. Ta vrednota postane tako močna, da zamaje tudi vzgojni vzorec njenih staršev.

Dnevniški zapisi, namenjeni mladini, so večinoma hvaležno branje. Kar nekaj izmed njih je svetovno znanih (npr. zabavni dnevniški zapisi Jadrana Krta, Dnevnik nabritega mulca, Dnevnik Nejca Svetka), saj ponujajo zabaven vpogled v razmišljanje razposajenih mulcev in v njihove vragolije. Meni znani dekliški dnevniki so večinoma globlje izpovedi, vezane na odraščanje v kaotični družbi (npr. Dnevnik Ane Frank, Zlatin dnevnik).

Dnevnik poredne punce litovske pisateljice Kristine Gudonyte je obsežen dnevniški zapis odraščajoče Kotrine. Živi v Vilni, ki pa z izjemo omemb reke Vilnije ne postreže z infiltracijo v mestni živelj in v arhitekturne raznolikosti, tako da bi dogajalni prostor skorajda lahko označili kot instantni, zahodni. Izogibanje popisovanju zunanjega je morda namerno, da nas predrami ostra ločnica med nepremično okolico in burnim dogajanjem v notranjosti protagonistke. Profane mladostniške težave, kot so burne reakcije, izogibanje komunikacije z družinskimi člani in hkratno pogrešanje le-te (na točno tak način, kot ga mladostniki želijo), izoblikovanje svojstvenega pogleda na svet in s tem povezano godrnjanje okolice so izpovedane na svež način, začinjen s ščepcem kriminalke.

Zanimivo je dekletovo doživljanje svojih nekoliko nefunkcionalnih staršev in ločenega skrbništva, ki se ga brez večjih težav znebi takoj, ko ji prebivanje pri strogem in rahlo neočetovskemu očetu ni več po godu. Zdi se, da je pri Kotrine uporniška drža le izraz kljubovanja njegovemu pogledu na trd, že nekoliko preživet model vzgoje. Želja po njenih socialnih stikih z vrstniki začne upadati takoj, ko pobegne k sveže zaljubljeni materi, še huje; začne spoznavati, da njena prijateljstva niso pristna in kot taka nevredna globljega zaupanja. Čenče o svoji namišljeni nosečnosti je niso dotolke, pač pa so ji pomagale do spoznanja, da se prijateljstvo rodi v nesreči. Zamenjava z nosečo vrstnico, ki je namesto Kotrine odpotovala na “prevzgojne” počitnice na obalo, bi bila sicer v današnji e-dobi manj možna, nekoliko pa spominja na literarne in filmske upodobitve zamenjav otrok (ki so roko na srce sicer pogostejše in verjetnejše med enojajčnimi dvojčki).

Ob branju sodobnih mladinskih romanov pogosto trčim ob problemske romane, ki mladini skušajo približati problematiko, s katero se večina ne srečuje, npr. vprašanje spola, seksualnosti, uživanja drog, nasilje, vojna, revščina idr. Z rahlim oklevanjem sem zagrizla v branje Divjine, ker nisem točno vedela, kaj od naštetega lahko pričakujem.

Mladinski roman irskega avtorja Roddyja Doyla (1958) s pomenljivim naslovom Divjina nad odvede na dva dogajalna prostora, ki se izmenično sledita po poglavjih. Prvi je Dublin, kjer se dogajanje prične in tudi konča. Gre za urbani prostor, kjer v eni izmed hišk živi na videz povsem običajna petčlanska družina. Že samo to dejstvo lahko poraja navihane asociacije na divjino, ki se v vsakodnevnem življenju dogaja v neskladnostih med odraščajočo madežjo in odraslima. Vendar je divjina z naslova večpomenska.

Grainne, starejša “sestra” Toma in Johnnyja, je pravzaprav njuna polsestra, česar se vsi družinski člani zavedajo, vendar ne ustvarjajo razlik. Težavo in neke vrste odvečnost, nepripadnost družini (predvsem mačehi Sandri in mlajšima polbratoma) pa na skrivaj boleče predeluje sama. Tipično najstniško trpljenje je tako obremenjeno še z neko vrsto krizo identitete, saj v svojih sanjarjenjih poveličuje svojo pravo mamo in si predstavlja, kako se z njo sprehaja v New Yorku. Kraj njenega bivališča je pravzaprav edini stvaren podatek, ki ga ima o njej, vse ostalo so skromni spomini iz otroštva in popačene domišljijske predstave, za katere pa še sama ne ve, ali so plod nekdanje realnosti ali ne.

V takšno čustveno razklanost senzibilne najstnice nekega dne prispe sporočilo njene prave mame, da si jo želi obiskati in spoznati. Predstavljamo si lahko konglomerat dekletovih čustev, od pozitivnih, polnih hrepenenja, do negativnih, polnih grenkobe ob večno zastavljenih vprašanjih, zakaj jo je zapustila in se vse do tistega trenutka ni zmenila zanjo. Vendar si želi priti stvari do dna in obema da priložnost, priložnost, ki je sama od ranega otroštva ni imela. Gre za izjemno zrel Grainnin odziv ob upoštevanju njenih adolescentnih težav, ki ga ne bi zmogel niti marsikateri odrasli. Dekle ob začetnem razburjenju, razumljivo, potrebuje mir in oporo, da lahko prediha novonastalo situacijo. Ničesar pa doma ne prejme, saj sta mlajša polbrata zaradi razlike v letih na drugi kognitivno-čustveni ravni; njiju ni nihče zavrgel, imata eden drugega in mater, ki ljubeče skrbi zanju. Ob njunem nerazumevanju si odpre vrata v svet hrepenenja, želi si zaživeti na novo, s pravo mamo, s katero bi nadomestili vse zamujene trenutke.