Delo Grigor in čebela (1956) ne odraža neke strnjene, napete zgodbe, pač pa gre za niz dogodkov, v katerih se znajde deček Grigor. Glavni junak se nam prikazuje kot nekoliko neobičajen; morda živi v nekem svojem, domišljijskem svetu, v katerem prijateljuje s čebelo. Čebela kot glasnica pozitivnih moralnih odločitev je njegova usmerjevalka, saj mu npr. v prvem sklopu zgodb svetuje, kateri živali naj pomaga in kako. Lahko tudi razumem, da čebela predstavlja njegov moralni svet oz. je sogovornik v notranjem monologu. Razume vse njegove vzgibe in je vedno prisotna, ko jo potrebuje, ne sodi ga; torej nadomešča Grigorjeve mentorje pri odraščanju.

Vse živali govorijo in čutijo, kar je zagotovo pravljični element, izražajo se v malce popačenem knjižnem jeziku, ki morda odraža neko stopnjo govora pri otrocih. Vsekakor je baskovski avtor, Juan Kruz Igerabide, vešč ustnega izročila, pravljičnih elementov, zvočnosti in preigravanja jezika, o čemer smo se bralci lahko prepričali ob branju nekaterih njegovih doslej izdanih del (dela o Jonu, Sedem noči s Paulo, Ur: knjiga o dežju idr.). Da pa se je lahko tako poglobil v otrokov razvoj, so mu gotovo pomagale tudi izkušnje pri poučevanju v osnovni šoli.

Litovska, že uveljavljena pisateljica Igne Zarambaite je leta 2020 izdala svoj prvi mladinski roman s pomenljivim naslovom Črnovodci. Nehote ga asociiramo s črno vodo, kar deluje skrivnostno, temačno, skoraj grozljivo. V romanu izvemo, da je črnovodec pravzaprav motiv z litovske mitologije, ki se uporablja za opise mračnjaških bitij ali duhov, ki prebivajo v temnih vodah, močvirjih ali rekah. Pomemben motiv pri razumevanju romana je gotovo voda ali reka, ki spreminja obliko in konotacijo. Zanimivo je, da dogajalni kraji niso poimenovani, prav tako pa ne tudi reka in močvirje, čeprav bi ju morda lahko povezali s pisateljičinim rojstnim krajem, tj. Šilute v Litvi. V njegovi bližini so namreč poplavna reka Nemunas pa tudi močvirja in barja. Z doslednim izogibanjem slednjega, pa tudi natančnejšega popisa dogajalnega časa, pisateljica doseže, da dogajanje lahko dojemamo kot mitsko, s tem pa tudi ciklično.

Glavne osebe se v želji po doživetju nečesa novega, nevsakdanjega za konec tedna skrivaj naselijo na poplavnem območju, kjer postane dinamika dogajanja zelo pospešena in je, kot reka, nepredvidljiva. Srhljivost povzročajo že same okoliščine nastavitve: šest, zgolj navidezno pozitivno povezanih sošolcev s pomočjo kajakov dospe v napol podrto kočuro brez elektrike, v t. i. hišo strahov, v kateri se je nekoč obesil neki moški. Okoli koče je poplavljeno območje.

V letošnjem letu je v založbi Malinc izšla dovršeno napisana mladinska kriminalka izpod peresa španske pisateljice Care Santos. Naslov Resnica niti ni tako pomenljiv, če ne bi v predhodnem delu z naslovom Laž spoznali glavne književne osebe, Erica, ki je zaradi osebnih razlogov prostovoljno ždel za zapahi – po krivem. V spletni klepetalnici se po oddanem mnenju kultnega dela Catcher In The Rye zaplete v krajše pogovore s Xenio, ki ji navsezadnje prizna svojo laž. Prav to razkritje ga odreši kazni, saj njegov odvetnik končno pridobi dokazno gradivo. Laž je roman, ki ga lahko sprejmemo kot zaključeno celoto. Graciozno spletena laž pred nami razkriva realno življenje mladostniških prestopnikov, ki jih v svoja kriminalna dejanja vodi nespodbudno družinsko in širše okolje.

Resnica je torej logično nadaljevanje Laži, ki pa jo vseeno lahko beremo kot samostojno književno enoto tudi brez poznavanja predzgodbe. Spremljamo zelo zanimiv vidik mladoletnega prestopništva, ki nam odkriva težave po vrnitvi kaznjenca na svobodo. Čeprav so pri tem pomembnem dogodku prisotne vse veje socialnih služb, ki pomagajo pri vključitvi v posameznikovo novo življenje, je sam nekoliko statistično obrarvani uvod romana tisti, ki nakazuje, kaj vse se lahko odvije v obratni smeri od željene, in sproži napetost že pred prvim poglavjem. Tudi Eric je med nesrečniki, ki mu prehod povzroča težave. Spopada se z realnimi tegobami povratnika; svoje preteklosti ne more kar tako izbrisati; kriminalno zaledje mu diha za ovratnik. Kljub neizmerni želji po normalnem življenju ne more dobiti stalnega prebivališča, službe, sooča se s predsodki ljudi, ki so mu blizu.

Beatriz Oses je španska pisateljica, ki piše za mladino in odrasle. Založba Malinc je prevedla in izdala v tujini dobro sprejeto mladinsko delo z naslovom Erik Vogler in zločini belega kralja. Delo zahteva pogumnega mladega bralca, ki se zabava v napetih zapletih in nepredvedljivih razpletih. Zakaj?

Maša Ogrizek (1973) je slovenska literarna kritičarka in književnica. Doslej smo jo poznali predvsem po delu Gospa s klobukom (2017), leta 2021 pa je izšlo njeno delo Lisičja luna, za katero je avtorica prejela 26. večernico za najboljše slovensko otroško in mladinsko leposlovno delo, Lisičja luna pa je bila nominirana tudi za desetnico leta 2022. Gre za sodobni fantastični mladinski roman, ki je izšel v založbi Miš. Odlikuje ga nekoliko neobičajen format glede na vsebino, saj spominja na slikanico, na slednjo pa utegnejo asociirati tudi ilustracije v temnih tonih Tine Dobrajc. Vsebina sama je večplastna in primerna za bralce 2. ali 3. triletja osnovne šole, kar so ugotovili tudi predlagatelji knjižnih del za interesno tekmovanje s področja slovenščine za Cankarjevo priznanje v šolskem letu 2023/24; delo je bilo izbrano za tekmovalce iz 6. in 7. razreda.

V delu je prisotna ločnica med realnim in fantastičnim svetom, prehajanje med njima pa je mogoče pod posebnimi pogoji. Tako iz realnega sveta v fantastični gozd nekega dne pridejo povsem običajni odraščajoči otroci s svojimi težavami in bolečinami. Čas v novem svetu preživljajo s samospraševanjem, spoznavanjem drug drugega in samega sebe, prilagajanjem na spremembe. Prevelika odstopanja v socializacijskem vidiku se začnejo brusiti; spoznajo, da so povsem različni, a hkrati morajo delovati za skupno dobro (kot pleme). Interpretacije vhoda v fantastični svet so lahko različne, glede na starost in dojemljivost bralca: od pustolovščine, v kateri so se znašli otroci, simbola, ki povzema prevetritev vrednot (prijateljstvo, svoboda, družina, pogum, žrtvovanje, žalovanje), do duhovnosti (selitev duš) ali medicine (boj za življenje).

Založba Učila je letos izdala biografijo o eni najbolj znanih pisateljic otroške literature širom sveta, Astrid Lindgren (1907–2002), ki jo je napisala Susanne Lieder. Kljub temu da je bila slavna pisateljica bolj kot ne zaprta vase in da ni marala soja žarometov, se je avtorica pričujočega biografskega dela zakopala v obstoječe vire in zapisala izredno berljivo zgodbo o neverjetno žilavi Švedinji, ki je tudi v težkih trenutkih nista zapustili igrivost in občutek za pravičnost. Ne gre za prikaz celotnega avtoričinega življenja, pač pa so najbolj izpostavljeni otroštvo, mladostništvo in odrasla doba; natančneje trenutki, ki so Astrid Lindgren pripeljali do velikanskih uspehov na področju pisateljevanja. Pot do tam pa je bila velikokrat tudi trnava …

Pri tako uspešnih pisateljih literarna srenja pogosto odkriva vzvode za pisateljsko žilico. Astrid Lindgren je sama omenjala, da je treba dati svoji domišljiji prosto pot. Srečno otroštvo, polno svobode in razigranosti sta dala Astrid in njenim trem sorojencem temelje za pripovedovanje. Glavno bolečino ji je prizadejalo nenačrtovano materinstvo pri 18 letih, zaradi česar je bila po njenem mnenju primorana otroka oddati v rejo, o pravilnosti in primernosti česar se je najbrž spraševala celo življenje. Selitev od njej ljubega domačega kraja in ljubeče družine je bilo njej samoumevno, češ da je na tak način zavarovala ugled staršev. Na začetku prejšnjega stoletja je tudi na Švedskem veljalo prepričanje, da je otrok, rojen izven zakonske zveze, plod nemoralnosti in nekaj, kar je vredno obsojanja. Astrid se s tem dejstvom ni obremenjevala, za mnenja drugih se ni nikoli preveč ozirala. S tem je pogosto povzročala dvigovanje obrvi drugih, a prepričanje v svoj prav je obrodilo sadove. Otroka je po treh letih zopet dobila v skrbništvo; pri tem pa razberemo pravo nrav te svetovno znane pisateljice, ki pa ni nikoli prejela Nobelove nagrade za književnost. Razumela je otrokovo stisko in strah, kar pa mu je skušala olajšati s pripovedovanjem zgodb.