Leposlovje za odrasle

EUGEN RUGE: V ČASIH POJEMAJOČE SVETLOBE

23 junija, 2021 Napisal: Listanje Ni komentarjev

V časih pojemajoče svetlobe je roman, podnaslovljen kot Roman neke družine. Gre za vzhodnonemško komunistično družino štirih generacij. Njihove zgodbe se nam premišljeno odstirajo v nepravem časovnem kontinuumu, kar radovednega bralca naredi še radovednejšega. Zgodbe iz preteklosti (prve in druge generacije) so v brutalnem nasprotju z Alexandrovo in Markusovo, ki spadata v tretjo oz. četrto generacijo. Družbeno-politične spremembe, ki so se dogodile v vzhodnem bloku v preteklem stoletju, so dlje živečim ljudem povzročale neugodje in občutke ogrožene varnosti, na kar mlajše generacije gledajo nejeverno, skorajda posmehljivo. Prav vsi protagonisti (razen najmlajšega Markusa) so bili v svojem življenju dlje časa emigrantje kar jih je navdajalo z osamljenostjo in hrepenenjem, da bi bil primarni prostor zanje bolj znosen.

Pripadnika prve generacije sta Wilhelm in Charlotte, stara in zaprisežena partijca, ki sta svoje niti stkala v politični emigraciji v Mehiki. Spomine na to življenje goji predvsem Charlotte, ki s tistega časa pogreša rožo(!), ki jo je zaradi selitve morala vrniti v cvetličarno. Gre za turbulentni čas, kjer je bilo nezaupanje in oprezanje stalnica, zato ni bilo govora o kakršnihkoli prijateljstvih. Zveza se ni rodila iz čiste ljubezni; tudi med njima je neka distanca, kar se kaže tudi v tem, da Charlotte vse do Wilhelmove smrti ni izvedela, kaj je razlog zazidanih vrat v stanovanju in kaj se skriva za njimi.

Stari komunist je  (v NDR kot vsako leto na svoj rojstni dan) 1. oktobra 1989 povabil le eminentne može iz partije in najožje družinske člane. Ob tej priložnosti so Wilhelmu podelili častno odlikovanje ‒ zlati domovinski red zaslug. Takrat se je še zadnjič, zaradi demence nekoliko teatralno, snidel tudi z družinskimi člani (odsotna sta le Alexander, ki je prebegnil na Zahod, in Irina). Zvečer je umrl. Njegova smrt pa deluje vsaj malo simbolno; s tem dogodkom se družina “očisti” vsem neljubih protokolarnih praznovanj in s tem utihne tudi ideološki “motor”. (Smrt sovpada z odprtjem fizičnega in mentalnega prostora; 9. novembra 1989 so podrli tudi berlinski zid, ki je 28 let razdruževal nemški narod.)

Avtobiografski roman štirih generacij

Charlotte je v Mehiki izgubila stik s preostalo družino; za možem se je izgubila vsaka sled, sinova pa sta migrirala v Rusijo. Kot disidenta sta bila na seznamu politično nekorektnih ljudi; zaradi pregledovanja pošte sta bila poslana v sibirski gulag, ki ga je preživel samo Kurt.

Ob sklenitvi pakta o prijateljstvu med Stalinom in Hitlerjem je Kurt pisal bratu Wernerju, da bo prihodnost pokazala, ali je pametno sklepati prijateljstvo z zločincem. Deset let gulaga. (str. 150)

V težkih razmerah je spoznal Irino, s katero se je poročil in rodil se jima je Alexander oz. Saša.

Niti družinskih članov se zopet stkejo v Neuendorfu. V najeti hiši (ki ji grozi denacionalizacija) Kurta in Irine se kasneje naseli še Nadežda Ivanovna, Irinina mati, ki se je preselila iz Slave, kjer je živela v izredno slabih razmerah. Irini ne želi biti v nikakršno nadlego. Od vseh likov najbolj pokaže svojo miroljubno, nedolžno in preprosto nrav. Čeprav ima vsak dan hrano na krožniku in je ne zebe, se ji pogosto prikrade misel na svojo mučeniško preteklost, ki pa jo vseeno obdaja kanec idiličnosti.

Breze se rumeno svetlikajo, topla jesen letos, dobra za žetev, pomisli Nadežda Ivanovna. V Slavi tačas kopljejo krompir, kadijo se že prvi ognji, gori krompirjevo zelenje, in kadar gori krompirjevo zelenje, nepreklicno nastopi ‒ čas pojemajoče svetlobe. (str. 115)

Nadežda, nevajena urbanega življenja, se zadržuje v svoji sobi, kjer vse puhti od vonja po naftalinu. Ne razume dobro nemško, zato pa vsi njeni sogovorci spregovorijo po rusko. Dolgčas preganja s pletenjem nogavic, ki jih nihče nikoli ne obuje, gleda nemško televizijo in kar nekako ne more sprejeti dejstva, da je mogoče živeti tudi na fizično manj obremenjujoč način, ki pa jo ubija psihično.

Zdaj ima samo še kumarice, ampak z njimi nima nobenega dela, samo zaliti jih mora od časa do časa, odpreti pipo in amen tako enostavno je življenje v Nemčiji, tega ji ne bi verjel nihče v Slavi, lahko, res, ampak tudi slepo zagledano kar nekam ... (str. 117)

Irina se v vsem času ni naučila dobro nemško, kar odraža njen ruski ponos. Sprva, ponosna, da je delovala za domovino, je polna zagona: preureja hišo, dobro in rada kuha, vozi avto … Najbolj srečna je, kadar Kurt s sinom šahira. Njena sreča se skrha, ko čuti, da se ji sin odtujuje in nazadnje, ko prebegne na Zahod. Vedno slabšemu počutju pa botruje tudi napoved sprememb (nižja pokojnina, denacionalizacija hiše, v kateri živijo in za katero plačujejo mizerno dajatev, saj so ogromno denarja vložili v njeno temeljito obnovo) … Občasno šilce viskija se sprevrže v alkoholizem, ki ga spremlja depresija (vsi ideali propadejo, slutnja, da jo Kurt vara s svojo prijateljico).

Alexander je imel veliko ljubezenskih zvez. Ni dolgo zdržal niti z Melito, kjer se jima je rodil Markus. Slednji odrašča z mamo in skorajda razbremenjen gleda na polpretekle politične pritiske. Želi si v svet, želi biti srečen.

Melita govori tiho, kakor da ni čisto prepričana, da ni stara tetka spredaj na avtobusu morda agentka Stasija. Za Madžarsko potrebuješ vizum in ga potem ne boš več dobil. Sploh pa pomisli, če odideva čez, tudi svojih prijateljev ne boš več videl. (str. 229)

Markus postane enfant terrible; uhaja od doma, pozablja na svet okoli sebe v tehno koncertih in ob kajenju trave. Predniki so mu pomrli, od očeta nima vesti in tako pričaka demokracijo.

Fascinantna družinska saga nam odstira življenje v vzhodnem bloku z vsemi predsodki do zahodnjakov, strahom pred ovajanjem in zmedo ljudi ob nenadni globalizaciji, ki jo je prinesel padec berlinskega zidu.

Share: