Najbolj plodovit slovenski pisatelj z več kot 160 izdanimi deli, Ivan Sivec, je leta 2021 izdal tudi biografski roman slovenskega realističnega pisatelja, časnikarja, politika in ljubljanskega župana, Ivana Tavčarja. Naslovu dela ‒ Visoški gospod ‒ je povedno dodal podnaslov Vse ljubezni pisatelja Ivana Tavčarja. Delo je napisano v 1. osebi in je plod študija Tavčarjeve življenjske poti in odkrivanja avtobiografskih delcev v njegovem bogatem literarnem opusu.

Delo obsega 10 poglavij (1. Otroštvo, 2. Prva ljubezen, 3. Dunaj, 4. Odvetnik, 5. Franica, 6. Med gorami, 7. Visoko, 8. Župan, 9. Cvetje, 10. Kronika), kjer se nam izrišejo Tavčarjeve ljubezni v najširšem pomenu besede. Svojo domačijsko ljubezen je opisal v zbirki novel Med gorami, prav tako pa se k njej vrača tudi v slovenski klasiki, v romanu Cvetje v jeseni, po katerem je bil posnet tudi film. Bil je kljub spornemu očetovstvu ljubljen otrok, prvorojenec in v nekaterih pogledih podoben Prešernovi usodi; šolati so ga želeli za duhovnika, že zgodaj ga je od doma gnala uka žeja, zaradi nevarnosti domotožja ga nekaj let niso poslali domov niti med počitnicami.

Tedaj sem prvič začutil, da se niso globoko vame zarezali samo domači kraji, temveč še bolj ljudje. Moji ljudje. Moji Poljanci. Delavni, pošteni, trdi, trmasti, po drugi strani pa mehki, prijazni, čuteči ljudje. Pa naj jih ima še kdo za čudake, hribovce, posebneže. (str. 32)

Tavčar je bil ponosen in samozavesten mladenič, ki je izžareval intelekt, privlačna zunanjost pa tudi ni ostala neopažena. Sam je že zgodaj začutil, da ni primeren za duhovnika, bolj ga je zanimalo pravo. Mati je bila sprva nad njegovo odločitvijo zelo razočarana, prav tako pa eden od stricev, mecenov, a ljubezen do mladega človeka, ki išče svojo srečo pod soncem, je prevladala nad egoizmom.

Mati je potem, ko je izvedela za mojo odločitev, tri dni na tihem hlipala, rekla pa mi ni žal besede. Očitno me je imela preveč rada. (str. 62)

Nasploh je moč razbrati, da je v Tavčarjevi primarni družini vladal razum in nežnost, kar je Ivanu verjetno omogočilo, da ni klonil pred državnimi odličniki, temveč je strastno zagovarjal svoja mnenja, četudi se je občasno zavedal, da nima prav. Beremo, da je bil odličen govornik, nastopal je tudi na proslavah v čast Francetu Prešernu; prav zaradi entuziazma pa so ga prišli poslušat od blizu in daleč. Svojih liberalnih mnenj se ni sramoval, zato je bil trn v peti klerikalnemu polu. Kritike ga niso potolkle, dajale so mu še več zagona.

Odločnost in zaverovanost v dosego cilja sta bili pisateljevi lastnosti, ki sta Tavčarju pogosto pomagali priti do želenega cilja. Tako je mnoge, tudi ženitne ponudbe zavrnil in dvoril 17 let mlajši Franici Košenini, ki pa je bila sirota in bogata dedinja pod okriljem strogega strica, ki za Tavčarja ni želel niti slišati. Po njegovi nenadni smrti sta se poročila in živela v ljubezni in medsebojni podpori, kar med slovenskimi pisatelji dotlej ni bilo ravno običajno. Županoval je tudi glavnemu mestu, po njegovih besedah v najbolj neugodnem času ‒ med 1. svetovno vojno. Ker je bila Ljubljana zaledje soške fronte, so se tja stekali ranjenci in tuji vojaki, domače prebivalce pa je pestila huda lakota in bolezni. Po besedah Ivana Hribarja je bil prav Tavčar tisti, ki je ljudi rešil pred še hujšim stradežem in pred italijansko okupacijo. Kljub vsemu mu je prav Hribar zameril prevzem županskega stolčka, češ da je izkoristil njegovo nepremišljeno retoriko po smrti mladeničev v času policijske ure. Še bolj nenavadna je pot, po kateri je Ivan Tavčar kot odvetnik prišel do visoške posesti. Prvotni potencialni kupec, ki se je čutil oguljufanega, je pisatelja preklel ‒ njega in njegov rod. Srhljivo razkrivanje preteklosti na Visokem, ki je sicer nekoliko umetniško preoblikovano v zgodovinskem romanu Visoška kronika, se je dejansko (kar se tiče potomstva) preneslo tudi na Tavčarja.

Visoški gospod

Izredno berljivo delo nam postreže še z veliko pomembnimi in zabavnimi dogodki v življenju izredno uspešnega Poljanca, ki bi nam brez literarne upodobitve zagotovo ostali prikriti. Kdor ga je poznal, je do njega najverjetneje zavzel odločno stališče ‒ ali mu je bil všeč ali pa ga je mrzil. Sam je povedal, da mlačnih ljudi ne mara in tak tudi sam, kot je mogoče razbrati, nikakor ni bil.

Dobrodošlo je tudi razkrivanje odnosov med literati (npr. Tavčar ni preveč cenil Cankarja zaradi karakternih lastnosti, zameril pa se mu je tudi Jurčič) in vzpon slovenske narodne zavesti. Tako sprva beremo, da je bil ob Tavčarjevem prihodu v Ljubljano slovenski jezik še jezik periferije, že v času njegovega podžupanstva pa so se tudi po njegovi zaslugi zadeve začele spreminjati Slovencem v prid.

V tistem času je Ljubljana štela okoli dvajset tisoč prebivalcev. Od tega je bilo devet desetin Slovencev in ena desetina Nemcev. Ker je avstro-ogrska oblast dobro vedela, kaj dela, je bila Ljubljana navzven videti kot nemško mesto. Vse ulice so bile opremljene z nemškimi napisi, vse trgovine prav tako. Le tu in tam se je svetil kak slovenski napis, a še ta je moral biti po odloku cesarske oblasti podnaslovljen tudi v nemščini. (str. 37)
Share: