JANI VIRK: JAKA IN VANE, ZGODBA IZ OSEMDESETIH

Nov Beletrinin roman, Jaka in Vane, je retrospektiva iz osemdesetih let v času Jugoslavije. Jaka je sin moškega, ki je v režimu izgubil vse ideale in svojo nemoč kaže v zagrenjenosti do vsega in vsakogar, in tople in ljubeče matere, ki svoje miline pod moževo taktirko ne upa izraziti. Kot nekdanjega smučarja so ga poslali služit vojsko najprej v Bovec, kjer spozna nesmiselnost urjenja in vsesplošno paranoičnost ‒ pred vpadom zahodnih sil, atomsko bombo ali pred namišljenimi sovražniki. Boleče spoznanje, da ne sodi tja, kjer je primoran biti, je povezano z Vanetom, mladeničem iz Ljubljane, ki mu je, kljub vsej čudaškosti vseeno bolj prijeten kot vsi ostali v kasarni. Zaradi Vanetovega ne samo simbolnega upora proti militantnosti se njune poti ločijo.

Jaka, nekdaj priden, vesten in vzoren državljan, se sooča s krizo identitete. Konča se obdobje varnosti in odpira se zadušljivo področje neznanega. Ob koncu velike ljubezni, spoznanju, da nima pravih prijateljev, da ga nič več ne veže na starša, veliko praznino krči s pobegi v umetnost in opojnost alkohola in trave. Z veliko mero iznajdljivosti in prilagodljivosti preživi služenje vojaškega roka na Kosovu brez večjih travm.

Ob prihodu v Ljubljano se zopet poveže z Vanetom, s katerim takoj najde skupni jezik. Drug drugega dopolnjujeta: Jaka je Vanetov antipod ‒ je mirnejši, odgovornejši in kljub pijančevanju mu uspe ohranjati trezne misli. Zdi se, da Vaneta mirno življenje prav duši ‒ je občutljiv ekscentrik, ki izginja za nekaj dni, menjava ljubimke, v katere se sicer vedno nesmrtno zaljubi, je pogosto brez denarja … Ponuja se razmislek, kdo od obeh je v času zgodnjih dvajsetih prebival v nas in zakaj. Oba prihajata iz slabše funkcionalnih družin, pri čemer je imel Jaka vsaj neko zaledje varnosti in podpore (smučanje), čeprav je oče razočaran poleg vseh drugih faktorjev tudi nanj. Čustveno se nanj sploh ne odziva več, vendar je bil vsaj čas pred tem približno ustrezen za razvoj v stabilno osebo. Pri Vanetu pa te varnosti ni bilo; oče je bil nasilen alkoholik, mama pa otopela. Fant, ki je zelo željan sprejetosti in ljubezni, išče varen pristan, kjer bi se umiril.

Da me je imel Vane za uravnoteženega tipa, je bilo povsem relativno, to sem bil lahko povsem (in skoraj samo) v primerjavi z njim, z njegovim nemirnim, samouničujočim značajem, ki je nihal od pekla do neba. (str. 269)

Zgodba iz osemdesetih je povsem stvarna. Gre za čas, ki nas popelje v realno (študentsko) dogajanje v prestolnici, kjer srečujemo tvorce slovenske književnosti, osebe iz redakcij kulturno-umetniških revij, vzpon jugopunka in ničejanskega prevpraševanja o ne/smislu biti.

Dovolj mi je bilo popivanja, posedanja z Vanetom in peščico kolegov po lokalih, sanjarjenja kar o nečem, kar je bilo v zraku. Naveličal sem se tudi najinega kletnega stanovanja, nenehne zakajenosti in vonja po alkoholu. (str. 270)

Poleg zgodbe o vzniku in gojenju prijateljstva, gre za zabavno branje tudi za jugonostalgike, ki še pomnijo ljubezensko abstinenco med obveznim služenjem vojaškega roka, popotnike in večne žurerje. Ponuja tudi izvrsten prikaz zelo pomembnega obdobja, ko pri mladostniku/mladem odraslem zori prefrontalni korteks. Prej ima taktirko v rokah limbični sistem, ko je glavna nuja preizkušanje meja in zagotavljanje cone udobja. Čustva so burna in neuravnovešena. Iz obdobja, ki spominja na bipolarno motnjo ali morda na življenje Jekylla in Hyda, tako protagonista splavata kot odgovornejša, mirnejša in sta zavezana vsaj kratkoročnim ciljem. Zavedata se, da se njuno skupno interesno polje krči, vendar spoštujeta drug drugega in nove poti, ki so pred njima.

Z Vanetom sva se spogledala in se za nekaj časa gledala, med nama so se razprostrli spomini in se razporejali po prostoru, odprtem za sedanjost in preteklost in prihodnost, drobne, debele in jeklene vrvi iz spominov, ki so naju povezovali. To je bil moj stari Vane, z bleskom in nemirno, radoživo in hkrati melanholično iskro v očeh. Spreletelo me je, da nikoli več ne bom imel takšnega prijatelja. (str. 305)
Share: