Jelgava ’94 se glasi dobeseden prevod naslova zanimivega mladinskega dela, ki je sicer zaradi opisa latvijske (ki bi bila lahko nadnacionalna) subkulture morda današnji mladeži malce manj razumljiva, je pa zagotovo izjemni glasbeni prerez dogajanja tedanjega časa. Prav rad pa se bo vanjo potopil vsakdo, ki je (bil) simpatizer metala.

Protagonist dogajanja je Janis, razpet v razponu 16 let. Gre za romanesknega junaka, ki pa je, zanimivo, pri svojih 30. letih še vedno poln filozofskih prevpraševanj o svojem bitu. Nehote se nam vsiljuje misel, ali gre za vsaj avtobiografske drobce, kajti tudi pisatelj Janis je moral biti solidno podkovan o metalski srenji.

Kot zmedeni štirinajstletnik začuti notranji klic po pripadnosti. Piflarsko družbo zamenja z drznejšo, tisto, ki skrivaj kadi in srka ceneni alkohol, a še vedno ostaja “piflar” po duši. Nikoli se zares ne sprosti, vedno je previden in si ne upa v neznani svet. Jelgavsko mladež je l. 1994 obnorela Nirvana. Redkokdo si sam pri sebi ni v brk mrmral znanih komadov, nekateri so se jih začeli učiti tudi preigravati. Nirvana je bila povsod. Vse dotlej, dokler niso odkrili vzporednega sveta. Metala.

Ta glasba ni bila podobna ničemur, kar sem že kdaj prej slišal. Ne, niti se mi ni zdelo mogoče, da bi takšna glasba sploh obstajala. To je bil čisto drugačen svet. (str. 85)

A biti metalec v tistih časih ni bilo tako lahko. Povsem drugačen imidž je v ljudeh zbujal neodobravanje.

Ekipa sprevodnikov je najprej grdo komentirala naše frizure, potem pa nas je zabrisala dol, da so nam lasje zavihrali. (str. 83)

Ob tem se nam ponuja tudi uvid Drugega. Latvija je država, v kateri tudi po svoji osamosvojitvi l. 1993 živi več kot četrtina prebivalcev ruske narodnosti. Mladi Rusi so v delu Metalci skorajda stereotipno prikazani kot obritoglavi pretepači, ki v večernem času v gručah pred mostovi čakajo na pretep z metalci.

Poleg tega nisem mogel izbrati križišča Promete ulice in Ulice traktoristov, kjer je mrgolelo ruskih pretepačev. Ljudi, ki sem se jih bolj bal kot Satana. (str. 242)

Delujejo strašljivo in nebrzdano, a ko jih nekoč skupaj vržejo z vlaka, se izkaže, da so tudi oni krvavi pod kožo in se bojijo, da bodo zmrznili v ledeni noči.

Janis se je s svojo družbo in v koktejlu neznanih oseb, ki so gojile kult las in se prepirale o tem, katera zvrst metala je presežek vsega obstoječega, doživljal pripadnost. Za to, da je lahko sledil glasbeni sceni, se je z vlakom in na avtoštop odpravil v neznano, iskat Borzo. To je bil po pripovedovanju skorajda nek mitični kraj na obronku gozda v Rigi, kjer so se družili ljubitelji metala, filozofi in ostali svetovljani. Tja so se mladi metalci odpravili po zaloge kaset, ki so jim jih za nekaj drobiža po naročilu tudi posneli. Janisovi prijatelji želijo ustvariti prvi pravi jelgavski metal band, razmišljajo o varčevanju in odrekanju za električno kitaro, so pretepeni med potjo na koncerte in deležni vsesplošnega neodobravanja in so prava mala enciklopedija o svetovno znanih metal bandih. Če je v devetdesetih šlo zares (podrobno je opisano tudi ozadje skrivnostnega spora med Vikernesom – Burzum in članom Mayhem, Euronymousom), se zdi, da je sodobni metal zgolj priložnost za nastopaštvo.

V devetdesetih letih se je le redko katera posameznica zapletala v alterativno družbo. Zdaj pa je bila tukaj cela parada manekenk. In prej so se punce oblačile, kakor smo se mi, v raztrgane kavbojke in kakšno običajno srajco. Ali pa v dolga krila ... Zdaj pa je bilo vse skupaj videti kot ples v maskah! Črna čipka, kostumski nakit, bleščice, puder! (str. 284)

Vzpon jelgavske lokalne metalske srenje se zgodi z zamikom, prej pa se rodijo in tudi že zamrejo nekatera metalska kraljestva.

Nostalgično!

Avtor knjige: JĀNIS JONEVS

Najdete me tudi na Instagramu.

Share: