Roman pisateljice in prevajalke Jedrt L. Maležič nas popelje v medvojno obdobje, torej v čas vzpona nacionalizma. Opustošenja po 1. svetovni vojni očitno niso bila primeren dogodek za iskanje nekega Weltverbesserja, nekega ponotranjenega človeka, ki bi iskal sožitje. Trst kot prvi dogajalni prostor tako že sam po sebi napeljuje na motivno razkošje, povezano z nasiljem. Avtorica romana pripovedni lok prične z nasiljem, ki ga morda glede na okoliščine pripisali fašističnemu delovanju, opisi katerega se nizajo v nadaljevanju, ko je protagonistka Marina že poročena z Antonom (požig Narodnega doma, šikaniranje Slovencev, predvsem tistih, ki ne želijo poitalijančiti svojih priimkov, fizično nasilje).

Še bolj kot fašistično nasilje, popis katerega deluje kot tesnoben in hkrati napet zgodbovni okvir, pa bode v oči tisto, ki se dogaja za štirimi stenami. Marija Zanut, Marinina mati oz. v nadaljevanju nona, je s svojo klerikalno in skorajda fanatično konzervativno držo izjemno dovršen književni lik. Njen odnos do že odrasle Marine je povsem diktatorski; poseduje jo tako psihološko kot tudi fizično (pretepanje z vojaškim pasom). Hčerka je tako oropana lastne volje. Čeprav jo prezira, se vedno znova se vrača k materi, t. i. noni (stocholmski sindrom), sploh po tem, ko v času razplamtelega fašizma Marinin mož brez pristnega slovesa od noseče žene izgine v tujino s svojim prijateljem Milanom.

Marina kot srednja v nizu treh generacij žensk je prava romaneskna junakinja, ki je sicer zaradi materine strahovlade fizično otopela že v Trstu. Osamljeni poskusi, da bi se je otresla, so bili obsojeni na neuspeh. Omejena je zgolj na pričakovanje spremembe (selitev, vrnitev moža itd.), vendar vseeno doseže nek viden razvoj. To se je zgodilo v drugem dogajalnem kraju, v neki istrski vasi, kamor so se ženske treh generacij kot begunke nastanile pri noninem bratu. Marina ne razume materine klene drže, ki se tiče verske gorečnosti, narodne zavesti in zvestobe svojim prepričanjem. Brez večjih zadržkov se vda spolni sli s Fabiem, gostiteljevim zetom, kar v kozji štali. Renati, njegovi ženi in dobrodušni Marinini zavetnici, slednja brez težav ignorira namig o želji po finančni pomoči ob napovedi selitve v tretji dogajalni kraj, v Maribor. Begunke v istrski vasi namreč med domačine, ki so tudi italijanskega porekla, zanesejo nemir in družina gostiteljica je deležna požiga oljk, s katerimi so se preživljali. Nazivajo jih s Tržačani (Triestin, Triestin, mezzo ladro, mezzo assassin, kar naj bi pomenilo: Tržačan, Tržačan, napol tat, napol morilec).

Če je po novem tu napol morilka, potem se Marina sprašuje, pred čim so sploh pobegnile in ali bodo kdajkoli zmogle zares ubežati lastni tujosti. (str. 85)

Napol morilke

Čeprav njena reakcija glede na dobroto gostiteljev sprva deluje precej ignorantska in nehvaležna, je z današnjega gledišča težko presojati primernost dejanj ljudi v takratnih položajih (izkušnja begunstva, odvečnosti, neuspeh v zasebnem življenju, travme iz otroštva).  S selitvijo v mariborski dom, ki ga ubogim oddaja premožna zdravniška družina, se dogajanje, vsaj kar zadeva fašistično nasilje, umiri. Zdi se, da je Jugoslavija v tistem času varna pred tovrstnimi grožnjami. Pozornost se preusmeri še k tretji od Zanutovih žensk, k Zorki, ki začne obiskovati šolo in tam s svojim znanjem zablesti. Bleščeča pa ni samo v tovrstnih sposobnostih; nakazuje se, da je patološki odnos med njeno materjo in nono ni zaznamoval. Drobne krivice v šoli je ne potolčejo, nonine zlovešče oči v navalih srda je ne prestrašijo. Življenje želi zajemati z veliko žlico, kar je za Marino, nevajeno takšne sproščenosti, grozeče. Kljub trenutkom, ki bi jo lahko odnesli na nonino pot vzgoje, se racionalno prepriča, da je hčerina odločitev o prihodnosti boljša od teptanja individualnosti zavoljo svojih želja.

Roman Napol morilke s sodobno temo begunstva spodbuja refleksijo o vprašanju begunstva žensk, ki so za svojo varnost in preživetje primorane storiti marsikaj (plačilo uslug s spolnostjo, izguba dostojanstva, občutek nemoči v primarni družbi), da se lahko vsaj začasno zasidrajo v nekem zanje priviligiranem miljeju.

Vse, ki smo na begu, smo od znotraj izvotljene. V nas je svojo nažrto strugo izdolbel občutek pregnanosti, zavest o tem, da nas nikjer nočejo in da je dobrodošlica razkošje, rezervirano za tiste, ki prinašajo bogate darove, ne pa za nas, ki moledujemo in nimamo blaga, ki bo ga lahko zamenjale zanjo. (str. 159).
Share: