JENNIFER CLEMENT: MOLITVE ZA UGRABLJENE

Družbeni roman pisateljice Jennifer Clement z naslovom Molitve za ugrabljene je postavljen v mehiško džunglo, kjer je vsakodnevno življenje depriveligiranih domačinov neprimerno otežkočeno v primerjavi z ljudmi v eno uro vožnje oddaljenem Acapulcu. Poleg smrtonosnih škorpijonov, mravelj, kač in helikoptrskega škropljenja s pesticidi izginjajo tudi ljudje; v večini primerov lepa dekleta. Da bi matere zavarovale hčerke, ob rojstvu razglašajo, da so rodile dečke in njihov spol do pubertete uspešno skrivajo. Nato jim črnijo zobe, da bi izgledale neprivlačno. Ob redkih nenadejanih obiskih članov mamilarskih kartelov se dekleta skrijejo v skopane luknje, kjer kot prestrašene živali čakajo, da nevarnost mine. A tudi v vasici v odročni džungli, v bližini katere se ilegalno bohotijo makova polja, nekoč ugrabijo pripovedovalkino prijateljico, prelepo Paulo. Dogodek travmatično zareže v pripoved in predstavlja osrednji motiv, okrog katerega se pletejo skrivnosti …

Nenavadna in napeta zgodba s pomočjo pretanjene pripovedne tehnike in izpiljenega, skorajda realističnega sloga, v treh delih odstira dve časovni jedri. Retrospektivno nam s pomočjo spominov, fotografij in skrbno shranjenih igrač subtilno nakazuje nekoliko srečnejšo preteklost protagonistk, ko so zanje še poskrbeli možje. Po njihovi migraciji v ZDA, kjer so si ustvarili novo življenje, so izgubile finančno in psihološko varnost, vse bolj pa se nakazuje, da jih je poleg moških zapustilo tudi upanje v boljši svet. Od trenutka spoznanja, da so ostale same, zanje obstaja samo enolična sedanjost, za katero se zdi, da je s svojimi nevarnostmi tako zelo predvidljiva, da jim vsaj začasno ne predstavlja nikakršnega izziva več.

Objektivno pripovedovanje najstnice Ladydi o stresnih, skorajda strašljivih izkušnjah na bralca najverjetneje načrtno skuša delovati pomirjajoče, tako da je nujno reflektivno prevpraševanje vsebine. Blokada čustev kot morebitna posledica travm je vsekakakor pripomogla do večplastnosti vsebine. Na eni strani lahko beremo napeto zgodbo o odraščanju deklet v kriminalnem okolju, kar pa subtilno in povsem neklišejsko izriše feministično agendo. Dominantnost moškega spola se kaže v diametralnem nasprotju z žensko vlogo, ki zapada v resignacijo, apatičnost, odtujenost ‒ vse dokler, ironično, ne pade zadnji opomnik največjega osebnega razočaranja Ladydijine mame nad lastnim moškim; Mariina mama.

Neverjetno neprizadeto popisovanje spoznanj o Paulini zgodbi, doživljanju razkola med nedotakljivimi in trpečimi in tkanju sočutja med zapornicami razgrinja bedo mehiške družbe, ki jo kot marioneto vodi mamilarski kartel. Ob skorajšnjem pričakovanju pogrezanja Ladydijine usode nam epilog postreže s še zadnjim preobratom v romanu, ki superiorno in z branjem med vrsticami pomete s prešibko moralno moško držo, ki z ukradeno pozicijo moči (kriminal) ali pa z izbiro strahopetnosti (ilegalne migracije moških v ZDA)  ranljivejše peha v stanje, ki je komajda vredno obstoja. Nosilka moči presenetljivo postane Ladydijina mama, ki se zoperstavi dotedajšnji patriarhalni ideji poslušnosti in nemočnosti. Ženska s stvarnim pogledom na svet je tudi idejna nosilka knjižnega naslova ‒ potrebno je moliti, a ne za to, kar si res želiš. To se po njenem prepričanju namreč nikoli ne uresniči.

Pogosti opisi jedkih vonjav insekticida opozarjajo na izmaličenost mehiške družbe, ki bi bila lahko odraz katerekoli nedemokratične družbe. Izčiščeni opisi nas dvignejo na raven navdušenosti nad pripovedno tehniko, ki ji sledi zgodbovna odličnost. Pogosto nas prevprašuje o starševski brezpogojni ljubezni do otrok, do upravičenosti množičnih ilegalnih migracij in smiselnosti upora družbenim razmeram. Vsebinsko in pripovedno kakovost romana Molitve za ugrabljene je povsem upravičeno prepoznal tudi filmski svet in na podlagi književne predloge posnel film Prayers for the Stolen, ki nam ga v ogled  ponuja Netflix.

• Najdete me tudi na Instagramu.
• Založba: Sodobnost
• Št. str.: 215