Jenny Jägerfeld je 47-letna švedska psihologinja z obilo izkušnjami na področju psihiatrične obravnave otrok in odraslih. Svoje tovrstne izkušnje je z izjemno pretanjenim občutkom prelila tudi v svoja literarna dela. Že uveljavljena avtorica je prejela kar nekaj uglednih nagrad, med drugimi tudi nagrado Astrid Lindgren. Svoje uvide trpečih najstnikov, katerih problemi so zaradi širšega nerazumevanja velikokrat skriti družbi, je izvrstno opisala tudi v mladinskem (problemskem) romanu z naslovom Kraljica smeha.

Zgodba se dogaja v švedskem mestu, ki bi bil lahko tudi katerikoli kraj na svetu, kjer se odvija popolnoma običajno zahodnjaško življenje. Najstnica Sasha kot prvoosebna pripovedovalka, zanimivo, želi postati kraljica smeha, kar je zadnja od njenih sedmih zapovedi. Teh se trdno oklepa, saj jo nekako ohranjajo pri zdravi pameti in ji dajejo vsaj navidezno varnost.

Oči se mi napolnijo s solzami. Previdno, previdno se uležem na tla, da mi ne bi mogle steči ven. Zastrmim se v strop, kjer se je barva začela luščiti. Nočem treniti z očmi, saj bi solze lahko padle ven. Nočem jokati. In če solze ostanejo v očeh, ne da bi spolzele po licih, potem to ne šteje za jok. Pomislim na seznam. Da bi se zamotila. (str. 46)

Vsebina teh zapovedi je namreč diametralno nasprotna od dejanj in želja njene pokojne matere, ki si je kljub psihiatrični pomoči vzela življenje. Sasha se čez noč znajde v 1-starševski družini; zanjo skrbi sicer ljubeči oče, ki pa zaradi skrbi za hčerko ne more in ne zmore odžalovati svoje izgube. Žalovati pa vsaj na začetku ne zmore niti Sasha, saj jo je travmatični dogodek “zamrznil” v času, ki ga preživlja s prijateljico Märto in s težnjo po upoštevanju svojih zapovedi. Sprememba hčerinih navad in želja ter odsotnost pričakovanih čustev (jeza, jok) očeta tako zelo skrbita, da se zaupa psihoterapevtki, ki Sashi določi datum za srečanje.

Ne joče! Ne vem, kaj naj naredim ... Zdaj je minilo že skoraj šest mesecev .... to ne more biti normalno. (str. 58)

Odštekani gospe ne uspe prodreti v globino dekličinega čustvovanja. Potiho se boji ponovne izgube; moti jo Ossijevo kajenje in očetova (sicer ne ravno pogosta) odsotnost. Sasha goji skrivnosti, ki jih ne zaupa niti svoji najboljši prijateljici (upošteva seznam, zadržuje čustva, ima učne težave in tudi slabše odnose s sošolkama).

Poleg nje se v dogajanje vplete morda najbolj subtilen lik; to je njen boemski stric Ossi. Deluje nekonvencionalno tako po videzu kot po vedenju (ima tudi ADHD) in kot tak je pravi antipod vedno urejenemu Sashinemu očetu. Ossi skuša z deklico navezati še bolj zaupen odnos; tej pa več kot to pomeni trenutek, ko ji kot zameno za rojstnodnevno darilo predstavi Henrika, ustvarjalca stand up komedij. Ta ji ponudi delež svojega časa na prihajajoči predstavi stand up komikov. Ta priložnost v Sashi zbudi uspavano željo po življenju. Vaditi želi pred zajčki v parku, kar se zdi zelo nenavadno njej sovražno nastrojenima  sošolkama, Tyri in Martini.

Ampak da si pa tako motena ... Očitno imaš to v krvi. Pazi, da ne boš postala enako nora kot tvoja mati. (str. 124, 125)

Sasho izjava zelo razburi, vsebine pa ne želi izdati niti očetu. Zdi se, da precej časa premišljuje o odnosu neprizadetih ljudi do človeka, ki je utrpel izgubo ljubega človeka. Vse izjave, vsi poskusi izkazovanja sočutja se ji zdijo površinski, neobčuteni, celo plehki, kar izjemno prezira. V ta kontekst spada tudi gornja izjava ene od sošolk, ki je svojo konotacijo tragičnega dogodka najverjetneje podedovala od svojih obsojajočih staršev.

Nenadejani uspeh na nastopu stand up komikov Sasho navda z eksplozijo pozitivnih čustvev, ki jih je (tako pozitivne kot negativne) uspešno zadrževala vse od materine smrti. Sprostila se je do te mere, da je huda žalost takoj našla prosto pot. V tistem trenutku se prične pravo, pristno žalovanje in obenem priložnost, da psihoterapevtka doseže svoj namen.

Naslovnica sama zna pritegniti mladega bralca, saj je oblikovana v koraku s časom. Sodobni oblikovalski duh se kaže v kreativnem marketingu, “hvaležnih” pisavah in tudi sami motivi kričečih barv (zajci, oblačila, mikrofoni) je v pomirljivem kontrastu s črnino, kot bi primerjali krivulje najstniških čustvenih koktejlov. Na začetku posameznih poglavij je v spodnjem robu strani narisana silhueta vodilnega simbola ‒ zajca, kar je novost v oblikovanju knjig.

Knjiga kot celota je izjemen doprinos k mladinski (problemski) književnosti, saj obravnava motiv psiholoških težav in njihovih posledic na profesionalen, nevsiljiv in nepocukran način. Odpira možnost za pogovore o smrti, samomoru, žalovanju, prijateljstvu tudi okolici žalujočega in s tem temelj za razumevanje trpečih vrstnikov, ki so se znašli v krogotoku njim bizarnih, izjemno težkih čustvenih in kognitivnih stanj.

Share: