KATARINA SABALIAUKAITE: PETROVA IMPERATORICA

Biografija prve dame carske Rusije v prelomu iz 17. v 18. stoletja poleg izjemno prizemljenega razmišljanja ženske, ki se je povzpela iz socialnega dna, postreže z zanimivim vpogledom v tedanje duhovno-zgodovinske posebnosti takratnega življenja. Življenjska usoda Marte Helene Skowronske, kasneje poimenovane Katerine I. (1684‒1727), je bila navdihujoča tudi za Voltaira, znamenitega razsvetljenskega misleca, ki jo je poimenoval za “najbolj neverjeten vzpon 18. stoletja”. Pomenljivo pa je bilo tudi darilo nekronane poljske kraljice Elzbiete Sieniawske ob obisku v Jaworovu na Poljskem, saj je nepismena prejela zbirko pravljic Zgodbe in pravljice iz preteklosti francoskega pisca Charlesa Perraulta. Ker sama ni znala brati, je šele ob šolanju svojih deklet, ki sta usvajali prve francoske besede, ugotovila, da jo je simbolično primerjala s Pepelko.

Zgodba, vredna filmske upodobitve, se je začela s smrtjo Katerininih staršev, ki so umrli zaradi kuge. Preživela deklica je bila poslana v Marienburg k zakoncema Glück, kjer je bila deležna stroge vzgoje. Nekoč so mesto napadli ruski vojaki in Katerino ujeli na ulici. Verjetne smrti jo je rešil feldmaršal Šeremetjev, debelušen perverznež, ki jo je imel za vojni plen. Ni trajalo dolgo, ko je njeno žalost opazil Aleksander, carjeva desna roka, ki je postal ljubezen njenega življenja in ji je s svojimi modrimi nasveti pomagal ohraniti trezno glavo in s tem življenje, ko si jo je za priležnico izbral sam car.

Biografija je hkrati tudi zgodovinski roman, ki subtilno razkriva mnoge plasti družbenega življenja v tedanji carski Rusiji. V oči v prvi vrsti bode izjemna patriarhalnost. Vloga moškega do žensk je bila osredinjena na vzdrževanje družinske linije spričo pogoste umrljivosti otrok, pri čemer povprečna ženska ni bila deležna ljubečega odnosa; pretepanje je bilo nekaj povsem vsakdanjega, ravno tako tudi brezglavo varanje. Če je bila ženska udeleženka tovrstne dejavnosti, ji je sledila kruta usoda, ki jo je določal zakon: do vratu so jo zakopali v zemljo in jo kamenjali do smrti.

Odnosi med spoloma spominjajo na današnje razmere v ortodoksnem muslimanskem svetu. Tudi religija je bila vzvod za nazadnjaške poglede v takratni carski Rusiji, čeprav je razvidno, da je bil car Peter Veliki daleč od vzora pobožnega človeka; zaničeval je cerkveno zadrgnjenost,  čistunstvo in materialni blišč. Zato je zanetil tudi nekaj sporov in si otežkočil prednost v pogajanju z zahodnimi deželami. Njegova karakterna težavnost; oholost in razuzdanost se je kazala tudi v intervalnih vulgarnih pohodih v pustnem času, v naslajanju ob opijanjanju pritlikavcev, zbiranju delov telesa v stekleničkah, popivanju do skorajšnje izgube zavesti in mnogoštevilnih skokih čez plot, kar je razumel kot nekaj samoumevnega.

Povprečna starost je bila glede na današnje standarde pričakovano nižja. Moški so umirali na frontnih linijah, ter gradnji novega carskega mesta, St. Peterburga.

Ženske so umirale ob porodih. Zdravstvo je bilo večinoma v rokah izobraženih, omikanih tujcev; še vedno pa je bila tudi na carskem dvoru pogosta umrljivost otrok takoj po rojstvu in tudi v prvih letih življenja, Katerinino bolezen, ki ji je tudi zadala smrt, pa so zdravili s puščanjem krvi. Spolno prenosljivo bolezen, ki so jo imenovali ljubezenska bolezen, so znali diagnosticirati in jo pozdraviti, vendar moški večinoma niso priznali svoje šibkosti in se niso zdravili in cikel okužb se je sprožal dalje. Car Peter je trpel za epilepsijo, za katero so mu, zanimivo, predpisali vodko kot zdravilo. Neizobražena Katerina mu je s svojim materinskim čutom znala pomagati in ga pomiriti, čutila je tudi, da mu alkohol škoduje. Alkoholizem je bil že v tedanjem času vseprisotna ruska razvada, pile pa so tudi (nekatere) ženske. Največkrat so se opijali z vodko, car pa je rad imel tudi vino.

Poseben čar knjige so tudi narodni stereotipi. Rusi so že Litvo dojemali kot Zahod. Razlika v življenju in v navadah je bila enormna, morda je bila tudi kot dežela opisana nekoliko v superlativih, ker je bila Katerina Litvanka, ravno tako pa tudi Aleksander litovskega naroda. Litovci se nasproti Rusom zdijo bolj omikani, izbranega okusa in nežnejše nravi, žensk niso pretepali in ravno tako je moč opaziti takratno pravico do svobode govora.

Izlet v Litvo je Katerini predstavljal soočenje v njenim eksistencialnim vprašanjem, komu pripada. Kljub temu da se je štela za Litovko, jo je čakalo trpko spoznanje, da je zanje tujka.

Katerina kljub številni ženski družbi na dvoru ni mogla zaupati nikomur, saj bi jo to najbrž stalo glave. Knjiga je prvovrsten vpogled v zadušljivo stanje na carskem dvoru, kjer je bilo življenje mnogih odvisno od trenutne carjeve volje, pa tudi o pravi ljubezni, ki lahko preživi kljub številnim oviram. Odličen prevod Klemna Pivka in izjemna lektura (v delu s 410 stranmi ni moč zaslediti jezikovnih ali pravopisnih napak) sta pika na i izjemno dovršeni in navdihujoči biografiji, ki nas popelje v trezno razmišljanje ženske, ki je s potrpežljivostjo in preračunljivostjo postala to, kar je bilo mnogim izobraženim plemkinjam nedosegljivo.

• Najdete me tudi na Instagramu.
• Založba: Založba Goga
• Št. str.: 410