Leposlovje za odrasle

KRISTIAN BANG FOSS: SMRT SE VOZI V AUDIJU

4 julija, 2021 Napisal: Listanje Ni komentarjev

Danski pisatelj Kristian Bang Foss v ne preveč obsežnem romanu s skrivnostnim naslovom Smrt se vozi v audiju za protagonista postavi Asgerja, moškega v najboljših letih, ki se spopada z nekreativnostjo, ko bi jo najbolj potreboval, in težavami v odnosu s partnerico, ki ima otroka iz prejšnje zveze. Karikiran sodobni moški zahodnega sveta.

Televizijo sem ugasnil šele, ko sem bil že tako zmahan, da me zaradi nenadne tišine ne bi ravno kap. (str. 13)

Utrujen od miselne navlake, prežvekujoč krivice svojega nadrejenega in občutke nesposobnosti na malodane vseh področjih se zdi, da potrebuje nekaj časa za ponovno vtirjanje, a ga dolgotrajna pasivnost pahne v stanje brezvoljnosti.

Ko sem prišel domov, sem zaduhal, kako stanovanje smrdi. Stvari so se valjale vsepovsod, to je pač eden od paradoksov dela, pomatral sem se in za silo pospravil dnevno in odnesel smeti, se stuširal, se ulegel in kot delovni človek globoko in blaženo zaspal. (str. 28)

Neverjetna preobrazba nekdaj uspešnega kreatorja v oglaševanju pahne na samo socialno dno ‒ izgubil je družbo (ki je morda že prej ni imel), edini prijatelj mu posoja denar toliko časa, da uvidi, da gre za jamo brez dna. Za preživetje je sprejel začasno delo spremljevalca invalidnemu 22-letniku, Waldemarju, ki živi v predmestju Kopenhagna. Mesto ne deluje tipično skandinavsko, prej bi ga preslikali v Slovenijo ali še južneje, kjer ljudje nimajo zdravega odnosa do dela, pač pa zaradi ostalin socialistične ureditve molzejo socialne transferje na vseh možnih področjih.

V Stentoftu postaneš pravi ekspert za predpise in dodatke. Doslej sem bil prepričan, da se nekaj malega spoznam na davčne olajšave, ampak kar se tega tiče, Stentoftčanom še do gležnjev nisem segel. (str. 24)

Ljudje so prikazani zelo ozkogledo, čemerno in neprijazno (Waldemarjev invalidski voziček mladostniki uničijo, kolikor se ga je dalo uničiti). Takšen je tudi njihov odnos do priseljencev.

Če je sovraštvo bakterija, je Stentoforte petrijevka, in če je sovraštvo nekaj, kar klije v nas in nas ugonablja, je bil zrak v Stentoftu čista gnojnica. Ljudje so se združevali v strahu in gojili zaničevanje. (str. 35)

Waldemar živi sam, čeprav ima še žive starše. Ob srečanju z njimi Asger spozna, da ne izkazujejo prave starševske ljubezni, pač pa sina obravnavajo kot dodatni strošek oz. priložnost, da zanj izvlečejo največ.

Nimam prijateljev, nimam punce in moji nimajo časa zame. Za starše sem bil zanimiv le, dokler so vlekli denar z občine. (str. 52)

Od tod dalje se Asgerjeva razpoloženjska krivulja zopet obrne. Sprva je še precej tog, nato pa se sprosti in daje občutek večje človečnosti (Marthin pogreb, norčevanje na rovaš kapitalističnega ustroja) ‒ Waldemar mu daje občutek pripadnosti in koristnosti. Ne dojema ga več kot službeno obveznost, temveč kot prijatelja. V tem zaznamo analogijo s francosko komedijo Prijatelja (Intouchables). Neverjetna Waldemarjeva odločnost in hkrati neobremenjenost z vsakdanjostmi sta nalezljiva.

Pobeg od Stentofta je za Waldemarja nečustven dogodek, saj si želi doživeti še nekaj izven štirih sten svojega stanovanja. Vsak nepredviden dogodek je le mozaik v njegovem doživljanju sveta, ki si ga je očitno želel doživeti že prej, a za to ni imel prave priložnosti ‒ ali pravega spremljevalca. Posebej zabavno je srečanje s pritepenci iz Danske, ki so samooklicani umetniki, bolj kot ne pa delujejo kot neki levičarski sanjači, ki želijo živeti življenje hipijev. Prebivalka t. i. komune je navdušena nad Waldemarjevo hibo; vzame si ga kot pogost motiv svojega fotografiranja, kar deluje rahlo sprevrženo.

Ob vedno pogostejšem slabšanju zdravstvenega stanja si Waldemar ne beli glave; dejstvo, da ne bo nikoli boljše, je najverjetneje že ponotranjil. Bolečine si lajša z uživanjem hašiša; sprva redko, nato vedno pogosteje. Neverjetni, tragikomični pripetljaji popotnika pripeljeta v Maroko. Asgerja spremlja slab občutek; najraje bi prijatelja pripeljal do najbližje bolnišnice. Ravno nasprotno pa Waldemar želi obiskati zdravilca, za katerega je izvedel pri brskanju po internetu. Kasneje se Asgar sprašuje, ali je bilo srečanje z njim za Waldemarja poraz ali zmaga.

Včasih me prešine, da je to zmaga. Zmaga, da prevoziš tretjino zemeljske oble za eno flaše vode, in ko jo dobiš, jo zliješ stran. To je Waldemar naklepal. Da jo zliješ v pesek. (str. 163)

Smrt se vozi v audiju je roman, ki zagotavlja zabavno branje kljub težkim obravnavanim motivom (umiranje, invalidnost, osamljenost, odtujenost, depresija, neuspeh v službi idr.). Gre za izvrsten prevod Darka Čudna, ki nas z izbiro “žmohtnega besedja”, tj. slogovno zaznamovanih besed, zapelje v občutek, da gre za odločitev posameznika, s kakšnimi očali bo sprejel življenjske ovire. Pripovedovalec jih sprejme večinoma komično, z distanco od težkega čustvovanja ob težkih trenutkih. Od kod naslov Smrt se vozi v audiju? Sama ga doživljam kot slutnjo smrti oz. kot samo poosebljanje le-te.

Share: