Maša Ogrizek: LISIČJA LUNA

Maša Ogrizek (1973) je slovenska literarna kritičarka in književnica. Doslej smo jo poznali predvsem po delu Gospa s klobukom (2017), leta 2021 pa je izšlo njeno delo Lisičja luna, za katero je avtorica prejela 26. večernico za najboljše slovensko otroško in mladinsko leposlovno delo, Lisičja luna pa je bila nominirana tudi za desetnico leta 2022. Gre za sodobni fantastični mladinski roman, ki je izšel v založbi Miš. Odlikuje ga nekoliko neobičajen format glede na vsebino, saj spominja na slikanico, na slednjo pa utegnejo asociirati tudi ilustracije v temnih tonih Tine Dobrajc. Vsebina sama je večplastna in primerna za bralce 2. ali 3. triletja osnovne šole, kar so ugotovili tudi predlagatelji knjižnih del za interesno tekmovanje s področja slovenščine za Cankarjevo priznanje v šolskem letu 2023/24; delo je bilo izbrano za tekmovalce iz 6. in 7. razreda.

V delu je prisotna ločnica med realnim in fantastičnim svetom, prehajanje med njima pa je mogoče pod posebnimi pogoji. Tako iz realnega sveta v fantastični gozd nekega dne pridejo povsem običajni odraščajoči otroci s svojimi težavami in bolečinami. Čas v novem svetu preživljajo s samospraševanjem, spoznavanjem drug drugega in samega sebe, prilagajanjem na spremembe. Prevelika odstopanja v socializacijskem vidiku se začnejo brusiti; spoznajo, da so povsem različni, a hkrati morajo delovati za skupno dobro (kot pleme). Interpretacije vhoda v fantastični svet so lahko različne, glede na starost in dojemljivost bralca: od pustolovščine, v kateri so se znašli otroci, simbola, ki povzema prevetritev vrednot (prijateljstvo, svoboda, družina, pogum, žrtvovanje, žalovanje), do duhovnosti (selitev duš) ali medicine (boj za življenje).

V zgodbi pet glavnih literarnih oseb ob krvavi polni luni doživi neko nesrečo, “reši” pa jih neka fantazijska žival (rogati ptič Brez povratka, ognjeni metulj Brez konca, hodeča riba Brez časa in krilata košuta Brez skrbi). Slednje bi lahko primerjali z reprezentativnimi božanstvi v katerikoli mitologiji, saj kot stražarji varujejo vsak svoja vrata v tabor. Otroci sčasoma pridobivajo živalsko podobo, bolj ko se približujejo mitskemu motivu luninega cikla, ki spominja na cikličnost (kjer je vse predvidljivo in to zagotavlja varnost) v arhetipskem svetu (ravno tako kot krožna Reka časa, ki se razklene ob polni luni), več živalskosti prepoznavajo na sebi. Zoja je postala deklica-lisica, Medeja je bila deklica-medvedka, Benjamin-deček zajec, Sofija deklica-sova in Artur deček-dihur. V “krogu”, kjer živijo, otroci vse delajo skupaj in nihče ni glavni, kar jim daje občutek svobode in hkrati odgovornosti. Njihova takratna resničnost je prepletena s sanjami in nečim intuitivnim. Da otroci-živali še vedno živijo, jim je zatrdil tudi rogati ptič.

Ob branju naletimo tudi na drobe zastranitve, ki bi bili ob bolj premišljeni umestitivi lahko dobrodošli motivi in poganjalci zgodbe (npr. beležnica, Injamina piščalka). Konec je srečen, vsak od četverice otrok (Medeja se je odločila, da ostane medvedka) je srečen, da je našel svoje “pleme”.

• Najdete me tudi na Instagramu.
• Založba: Miš
• Št. str.: 80