MICHELLE MARLY: COCO CHANEL IN VONJ LJUBEZNI

Biografija o Gabrielli Coco Chanel izpod peresa Michelle Marly prikazuje vzpon mlade ženske, ki ji sicer v običajnih okoliščinah v Franciji ne bi bil omogočen. Obdobje la belle epoque (tj. zlata doba), ki je trajalo do cca. leta 1914, je za pravega meščana, svetovljana, nekoga, ki je dovolj omikan, da se vključi v francosko smetano, opredeljeval samo bogataše, dediče plemenitega porekla.

Coco Chanel je bila pravo nasprotje tem zahtevam. Oseba, ki je povprečnemu Evropejcu poznana vsaj po parfumu, če ne že po modni blagovni znamki, je presenetljivo imela precej klavrno otroštvo. To je bil čas, ko so bili otroci še brez družbene veljave in priznanih pravic. Coco je kmalu umrla mama, oče pa je njo in sestri poslal v samostan, kjer so bile deležne trde vzgoje. Sestri nista preživeli, Cocojina trdoživost pa se je med šivanjem vdajala sanjam po prostosti. Kot izvemo, je mlajši brat kmalu umrl, starejša pa je oče celo prodal za delovno silo. Hči umrle perice in neodgovornega krošnjarja je premogla precej lastnosti in sposobnosti, ki jih bogati dediči niso imeli: vztrajnost, ponos in neizmerno iznajdljivost. Vsekakor je bila tudi kreativnost ena od izjemnih Cocojinih lastnosti, ki jo je priznaval francoski umetniški prostor s Cocteaujem in Picassom na čelu. Manjko družinske odličnosti ji je kljub neformalni sprejetosti, zanimivo, povzročal precej krivic. Francoska elita je bila kljub nesporni odličnosti še vedno dovolj snobovska, da Coco sprva ni prejemala vabil na družabna salonska srečanja, zato pa so se zanjo zavzeli boemi ali pa je sama nalašč zakuhala kak škandal.

Rusko plemstvo (večinoma umetniki ‒ izjemni glasbeniki in umetniki) si je v Franciji našlo prostor za umetniško ustvarjanje v izgnanstvu. Kljub finančnemu propadu so bili sprejeti v francosko elito in tudi živelo na njen račun. Svoj lonček k temu je prispevala tudi Coco, ki je finančno podpirala Igorja Stravinskega in njegovo družino, prav tako pa tudi baletnike.

V takšne razmere se je ujela tudi Cocojina intimna plat. Njen sicer drzen značaj so zaznamovale velike izgube; takoj po materini je bila največja tragedija Boyeva prometna nesreča. Boy, Cocojin ljubimec, je bil njena največja ljubezen in bil je celo več ‒ morda ji je predstavljal tudi izgubljeno očetovsko figuro, saj ji je zagotavljal finančno varnost, jo poslovno usmerjal in jo skušal obvarovati pred laskajočimi fičfiriči.

Zgodba o uspehu Coco Chanel je nedvomno povezana tudi z njenimi pojavnostmi v pravem času na pravem mestu ‒ in s pravimi osebami. Boy je bil vsekakor odskočna deska, česar se je Coco močno zavedala. Lansiranje parfuma kot božično darilo svojim strankam je bila njegova zamisel in Coco jo je realizirala po preboleli praznini, ki jo je prinesla Boyeva smrt. K realizaciji je nehote pripomoglo druženje s francoskim plemstvom; veliko oseb je doprineslo delček k mozaiku. Parfum, poimenovan Chanel no. 5, ki letos praznuje stoletnico, je bil že v času nastanka izjemno drag, zato se je podjetna Coco odločila, da ga podari samo nekaterim, ostale pa je namenila prodaji. Vsaka ženska, ki je takrat kaj pomenila na družbeni lestvici, je parfum morala imeti. Vrednost mu še dandanes ni padla.

Prvi poslovni uspeh je Coco požela s klobuki, ki so imeli enostavne linije in so z minimalizmom dosegali eleganco. Lotila se je še šivanja oblek, ki so postale udobnejše in so se znebile nepotrebnega perja in ostalega okrasja. Vpliv na pariško modo se je iz neznantnega, zavrženega dekleta, ki je prepevalo po kabarejih (iz tega časa tudi izhaja vzdevek Coco ‒ po peti pesmi o kužu Cocoju) poznal tudi na Gabriellini denarnici. Naenkrat ji ni bilo treba več paziti na zapravljene novce, njena meja je bila tako rekoč nebo. Začasne eskapaze na francosko riviero, kjer si je spočila telo in duha, so ob pogostih obiskih v igralnice pripomogle k novim drznim idejam.

Delo je vsekakor zelo zanimivo za vse, ki nismo poznali nenavadnega vzpona po družbeni lestvici in Cocojinega ljubimkanja z boemi, ki pa niso mogli nadomestiti ene in edine prave ljubezni, Boya. Pisanje je dovršeno, prav tako so dodani odlični opisi takratne boemske družbe in francoskega načina življenja, mest in podeželja. Dogodki so zbrani v poglavja z letnico (delo zajema le nekaj najpomembnejših let), ne gre pa za kronološko dolgočasno popisovanje. Lahko bi rekli, da gre za družbeni in ljubezenski roman, ki pa ima resnično ozadje.

• Najdete me tudi na Instagramu.
• Založba: Učila
• Št. str.: 352