NATAŠA KONC LORENZUTTI: GREMO MI V TRI KRASNE

Sodoben slovenski mladinski roman Gremo mi v tri krasne Nataše Konc Lorenzutti bo v šolskem letu 2021/2022 obravnavano književno delo v okviru Cankarjevega tekmovanja na šolski in regijski ravni. Glede na naslov morda nehote asociira na slovensko filmsko uspešnico Gremo mi po svoje. Vsebina obeh del je deloma sorodna ‒ gre za odraščajočo mladež, ki se v času poletnih počitnic poda na tabor v osrčje neokrnjene narave v bližino gora.

Roman Gremo mi v tri krasne, ki ga je izdala Miš založba, od filma odstopa v deležu komičnosti. Prav komičnost je bržčas dejavnik v mladinskem filmu Gremo mi po svoje, ki ga pri visoki gledanosti v slovenskih kinematografih ni mogoče spregledati. Ravno prav zoprni vodnik, v vlogo katerega se je odlično postavil Jurij Zrnec, v gledalcih zbuja smeh, med varovanci pa nekoliko manj. Bolje kot z njim se znajdejo brez njega, so samostojni, polni idej in prekipevajoče energije. Tudi najstniki v romanu Gremo mi v tri krasne se podajo na (sicer s strani staršev vsiljeni) tabor, kjer pa se večinoma vsaj sprva ne počutijo dobro. Sebe in/ali okolico doživljajo negativno, kot glavni krivec za vse pa je opredeljen pametni telefon. Knjiga ponuja intimnejšo priložnost, da se psihologija najstnikov pokaže v polnem razmahu.

Mladinsko delo Nataše Konc Lorenzutti je, kot je v slovenskem mladinskem leposlovju že skorajda stalnica, problemski roman. Morda je kar malce preambiciozno zajela pester nabor mladostniških težav (od motenj hranjenja, samopoškodovalnih vedenj, paničnih napadov, depresije do prebolevanja razpada družin in smrti znotraj njih), ki izvira iz izjemno slabe samopodobe. Nekoliko vprašljivo je, ali je vir vsega zla res prekomerna in s strani staršev nekontrolirana uporaba pametnega telefona, preko katerega najstnice pridobivajo nerealne podobe o tem, kako bi morale izgledati, da bi bile všečne drugim. Treba se je zavedati, da so motnje prehranjevanja obstajale že davno tega. Bolj kot to se za ranljivostjo odraščajočih mladih skriva nefunkcionalno družinsko ozadje (nepredelana smrt svojca, ločitev, prepiranje staršev, novo partnerstvo ali nov sorojenec, nepredelana travma staršev, agresija), znotraj katerega se zmedeni in osamljeni otroci zatekajo v pasti sodobne tehnologije.

Zgodbo spoznavamo skozi dve perspektivi. Pisateljica Nataša Konc Lorenzutti je fantovsko perspektivo podelila prvoosebnemu Urošu Zajcu, ki ga kot glavnega junaka poznamo že iz avtoričinega predhodnega romana z naslovom Avtobus ob treh (ki je bil ravno tako izbran za književno delo v okviru Cankarjevega tekmovanja za šesto- in sedmošolce v šolskem letu 2018/2019). Uroš je prijeten, nekonflikten fant, ki skrbi za lepoto slovenskega jezika. Po smrti svojega očeta je v njegovo življenje vstopil očim Miloš, s katerim ne more vzpostaviti zadovoljivega odnosa. Za padec ocen njegova mama krivi igranje računalniških iger. Njegovi kolegi so prišli na tabor s podobnimi težavami; ne znajo uravnotežiti pobegov v igračarski svet z zahtevami realnega sveta. Uroš sprva z odporom zre na svoje sotrpine in mentorje, vendar se v njem kmalu prebudi sočutna plat.

Dekliško perspektivo predstavlja prav tako prvoosebna Valentina, krhka Primorka, ki s seboj nosi veliko družinskega bremena. Zdi se, da je podedovala očetovo nepredelano travmo; velikokrat se spominja očetovih grenkih spominov na njegovo primarno družino in ga opravičuje. Ona je simbolna predstavnica dekliških adolescentnih težav, ki so pogosto povezane z motnjami prehranjevanja in samodestrukcijo na splošno. Kljub hospitalizaciji se invazivne negativne misli kar hitro pojavijo ob zanje neugodnih dogodkih. Turbulenca hormonov pa ne sproža intenzivnih čustvenih odzivov samo pri dekletih. Če je agresija pri dekletih običajno obrnjena navznoter, se pri fantih obrača navzven (kričanje, bes, poškodovanje pohištva, pretepi …).

Iluzorno bi bilo pričakovati, da bi kratkotrajna menjava okolja rešila vse nastale težave. Večini pomaga razbiti ustaljena prepričanja, da so žrtve; nekateri med njimi pa potrebujejo pomoč za to kompetentnih institucij. Poletni tabor brez uporabe mobilnih naprav deluje bolj kot komuna, kjer udeleženci priznajo svoj problem, se z njim soočijo, pri čemer jim mentalno navlako poskuša odplakniti celodnevno delo na bližnji kmetiji.

Iz izkušenj pri delu z mladostniki vemo, da je ponovno vtirjanje precej dolgotrajnejši in zelo mukotrpen proces, ki zahteva delo s celotno družino. Glede na opisane težave bi zgolj tabor morda koristil le Urošu, vsi ostali literarni junaki z natančno opisano problematiko pa potrebujejo nadaljno pomoč. Tako tudi sam epilog deluje malce pocukrano, kar pa bo mladim bralcem, željnim srečnega konca in uvida, da se vse težave lahko rešijo, najbrž všeč. Avtorica Nataša Konc Lorenzutti je v romanu Gremo mi po svoje skušala predstaviti tudi svoj pogled na življenje z najstniki, ki največkrat ni preprosto in zahteva pravo mero slalomiranja med vzdrževanjem zahtev po spoštovanju družbenih meja in razumevanjem mladostnikovih potreb ter razvojnih sprememb. V tem kontekstu se malce neposrečeno izriše vloga Valentininega očeta, ki je skozi hčerino retrospektivo moral doživljati strašljivo odraščanje, kar ga je pahnilo v travmo. Skorajda neverjetna psihološka pronicljivost, empatičnost najstnice, ki sama pestuje hude psihofizične težave, deluje pretirano. Prav lik njenega očeta prereže osrednjenost na najstnike in dogajanje požene v drugo smer ‒ sedaj niso ubogi samo najstniki, temveč so psihološke pomoči tudi v resnici potrebni tudi njihovi starši.

Slogovno dodelano delo bo zaradi nasičene problematike v velik vsebinski izziv mladim bralcem in učitelje slovenščine bo v fazi pripravljanja učencev na letošnje Cankarjevo tekmovanje zanimivo povprašati po povratnih informacijah. Delo bi bilo morda bolj smotrno predlagati v branje srednješolcem.

Share: