Odbite arktične zgodbe so zgodbe s pomenljivim naslovom. Popeljejo nas v samoto severovzhodne Grenlandije, kjer je edini živelj omejen na večinoma sezonske lovce, tu in tam pa rutino prereže le vest o potniški ladji.

Po kavi so se ulegli, žganje jim je veselo poganjalo kri po žilah, uživali so v čudoviti podobi narave. Led se je iskril in svetlikal v sončni svetlobi, dolgi ledeniški jezik, po katerem so se vzpeli, se je zalizoval globoko v zeleno dolino. Videli so iglaste vrhove obalnih gora in videli so morje, ki je bilo zeleno in je spominjalo na spomladanski travnik. (str. 65)

Moški so kleni, pogumni in polni kosmatega humorja, kar pa vseeno ne pomeni, da niso ranljivi. Socialni stiki so vezani le na sezonskega sostanovalca, lovca. Odsotnost raznobarvnih dogodkov, pestrejše družbe, ljubezenskih stikov jih globoko zaznamuje; celo do te mere, da so pripravljeni za navidezno žensko prijateljico zamenjati svojo najboljšo puško in si za najboljšega prijatelja izbrati petelina.

Ženske so na arktiki daljna in sanjska podoba, o kateri se najpogosteje govori z nejasnimi in previdnimi besedami. Skrajno redko je, da bi kdo govoril o tem bitju na grob ali kosmat način. (str. 67)

Pomanjkanje dnevne svetlobe odlično opravi svoje delo. Lovci se radi prepustijo daljšemu spancu in kreplji melanholije in depresije se včasih že pregloboko zasadijo v redke prebivalce samotne pokrajine. Spominom na nekdanje ljubezenske peripetije dodajajo svoje zgodbe, za katere že sami ne vedo več, ali so se kdaj zgodile ali ne. Meja med resničnostjo in fikcijo se komaj opazno staplja. Moški nimajo več svoje volje; vsak njihov trenutek je predvidljiv. Ko se med njimi pojavi tetovator, postanejo nekoliko zanesenjaški; za umetniški tatu so pripravljeni odšteti pravo malo bogastvo. Po drugi strani pa se spremembam upirajo. Sezonskemu lovcu, ki jim je želel vsililti vojaško disciplino, niso dolgo dopuščali veljave ‒ brez najmanjšega oklevanja in obžalovanja so ga skorajda prepustili v varstvo smrti.

V samoti se dogajajo tudi naravne smrti, ki se jih lovci ne bojijo. Nasprotno, še z mrtvecem se pogovarjajo kot živi, ob tem pa jim ne uide trohica humorja.

Zdaj bo lahko sam popil osem litrov žganja, ki ga je še ostalo od zalog, in na vse veke vekov bo odrešen Jallejevega nakladanja o tistih malih otočkih nekje v Atlantiku, od koder je bil doma. Poleg tega mu v lopi ne bo treba več skrivati treh konzerv svinjske pečenke, ki jih je namenil samo svojim ustom. (str. 79)

Realne, nemalokrat burkaške zgodbe nam omogočajo vpogled v sila preprosto življenje, odmaknjeno od vrvečega vsakdanjika, ki smo ga vajeni. Ko bi protagonistom že želeli zavidati robizonskost, nas streznijo njihove usode, obsojene enega človeka z eno samo zgodbo. Sčasoma jim zarjavi dar govora, saj tudi sami potožijo, da so si že vse izpovedali. Zdi se, da zmagovalec ne bo tisti, ki bo ujel in zaslužil največ, temeč tisti, ki bo v takšnih razmerah ohranil razsodnost.

Založba: Didakta

Share: