Sodobni mladinski roman s povednim naslovom Fejk norveške pisateljice Mine Lystad je logično nadaljevanje romana Luzerka, kjer je v ospredju protagonistka Marie. Je edinka in živi z razumevajočo materjo blogerko, ki poleg sodobnih tendenc po zdravem življenju kot influencerka ni neka modna kokoš, pač pa osvešča svoje sledilce tudi z okoljsko tematiko (uporaba manjše količine embalaže in plastike pri polnjenju izdelkov in njihovem distribuiranju). Nasploh mati, čeravno ločena (stereotipno razmišljanje, da so otroci ločenih staršev pogosto neuspešni in čustveno dezorientirani, v tem primeru ne drži), predstavlja Marie varen okvir, vzgojo, ki otroku zaupa in ga opolnomoči do te ravni, da za svoja dejanja zna prevzeti odgovornost. Mati je svoji odraščajoči hčerki lahko zgled, kako socialna omrežja in medijski prostor nasploh izkoristiti apele v dobro družbe.

Marie, učenka predzadnjega razreda/letnika, se znajde v primežu svoje »nadrejene« pri šolskem glasilu, ki ji po svojem končanju šolanja obljublja mesto urednice, če se bo izkazala. V želji ugajati Marie (kljub materinemu dobremu zgledu) ne upošteva prave novinarske etike, pač pa prireja vsebino intervjujev tako, da deluje bombastično, šokantno in s tem privablja pozornost in všečnost tračev željne mladeži. Za lajke gre.

Roman skozi otroške oči z naslovom Patrulja z bazarja Bhut se dogaja v nekem nedoločenem indijskem bastiju (naselju revnih) ob bazarju Bhut in prikazuje pereče probleme sodobne indijske družbe.

Glavni literarni junak s sestro in staršema živi v eni od nešteto barak, postavljenih na črno. Živijo v skupnem prostoru, zato se mora med sestrinim preoblačenjem prestaviti pred vhod. Slabi bivalni pogoji (za vstop v skupno plačljivo umivalnico in stranišče celotnega bastija je potrebno čakati v vrsti) pa niso zgolj negativna plat njihove revščine ‒ kljub vsem skrbem je razvidno, da imajo otroci privzgojene delovne navade (nobena skrivnost ni, da morajo starejši otroci pomagati preskrbeti družino), pozitivne vrednote, med katerimi najbolj cenijo družino.

Prenaseljenost je eden od glavnih indijskih problemov. Visoka stopnja rodnosti, revščina in slabe higienske razmere se odražajo tudi v romanu Patrulja z bazarja Bhat. Ilegalni naseljenci so konglomerat ver, prepričanj, sposobnosti, veže pa jih skupna vdanost v usodo (le redkim pripadnikom njihovega kova se uspe preseliti iz smetiščnega naselja, kamor hodijo opravljat veliko in malo potrebo).

V časih pojemajoče svetlobe je roman, podnaslovljen kot Roman neke družine. Gre za vzhodnonemško komunistično družino štirih generacij. Njihove zgodbe se nam premišljeno odstirajo v nepravem časovnem kontinuumu, kar radovednega bralca naredi še radovednejšega. Zgodbe iz preteklosti (prve in druge generacije) so v brutalnem nasprotju z Alexandrovo in Markusovo, ki spadata v tretjo oz. četrto generacijo. Družbeno-politične spremembe, ki so se dogodile v vzhodnem bloku v preteklem stoletju, so dlje živečim ljudem povzročale neugodje in občutke ogrožene varnosti, na kar mlajše generacije gledajo nejeverno, skorajda posmehljivo. Prav vsi protagonisti (razen najmlajšega Markusa) so bili v svojem življenju dlje časa emigrantje kar jih je navdajalo z osamljenostjo in hrepenenjem, da bi bil primarni prostor zanje bolj znosen.

Pripadnika prve generacije sta Wilhelm in Charlotte, stara in zaprisežena partijca, ki sta svoje niti stkala v politični emigraciji v Mehiki. Spomine na to življenje goji predvsem Charlotte, ki s tistega časa pogreša rožo(!), ki jo je zaradi selitve morala vrniti v cvetličarno. Gre za turbulentni čas, kjer je bilo nezaupanje in oprezanje stalnica, zato ni bilo govora o kakršnihkoli prijateljstvih. Zveza se ni rodila iz čiste ljubezni; tudi med njima je neka distanca, kar se kaže tudi v tem, da Charlotte vse do Wilhelmove smrti ni izvedela, kaj je razlog zazidanih vrat v stanovanju in kaj se skriva za njimi.

Iz zgodb pod okriljem Arktike se nam skorajda poetično prikaže ledena celina, kjer prebivalci kljubujejo krvoločni naravi. Izriše se nam kulturno precej neznan svet: redko naseljeni prebivalci živijo v iglujih, ki jih napadajo prestradani severni medvedje in ki jih odnaša pomladno lomljenje ledu. Preživetje jim omogoča večinoma to, kar so sposobni ujeti sami. Beremo o nastavljanju zank, lovljenju lososov kar iz navrtanih lukenj v teh igluja, spopadih s severni medvedi … in o uživanju toplotno neobdelanega mesa. Nepredstavljivo je, da so v posebno težkih trenutkih “žrtvovali” tudi starejšega, dela nezmožnega sorodnika, da so se lahko preživeli.

V zgodbah, kjer je dogajalni prostor realen, se izkaže tudi kulturna vrzel med “rjavokožci”, kot se imenujejo sami, in prišleki, tj. belci. Bele ženske se jim zdijo prelepe, a hkrati premalo debele, da bi jih želeli za ženo. Belci se jim zdijo spoštovanja vredni, nanje ne gledajo slabšalno. Vse tehnološke novotarije, ki so v rokah prišekov, imenujejo “hudič” oz. “hudičevo delo”. Zaradi slabših prehrambenih razmer in zdravniške oskrbe v starih letih z nekaj zobmi, ki jih še premorejo, sesajo robove mroževih kož.

Roman Jezero je razvojni roman, saj se ponazarja odraščanje mladega Namija, ki z babico in dedkom ter medlimi spomini na mamo živi ob jezeru. Zgodba je razdeljena na štiri dele; večina poimenovanj je najbrž metaforična preslikava iz življenja metulja in se nanaša na večplastno Namijevo zgodbo.

Celotni dogajalni prostori so fiktivni, čeprav dogajalni drobci nenehno udarjajo na našo zavest z vprašanjem: “Kaj pa če je vse res?” Ruska okupacija objezerja, iskanje podmornice, vselitev predsednika kolhoza, praznovanje režimskih praznikov, malikovanje kipa Državnika, vodka in bližina bombažnih polj daje slutiti, da gre za trk ruskega in muslimanskega življa v času po veliki vojni. V niansah se že nakazuje slutnja kapitalizma, saj si Nami za celotni zaslužek prvič naroči pijačo Pepsi (pod tem imenom deluje od leta 1961 dalje).

Jezerski duh, mitološko jezersko bitje, je veliki antagonist prebivalcev Borosa, saj mu pripisujejo vse tegobe tedanjega časa; jezero izginja, ljudje izginjajo, tisti, ki pa ostajajo, so postali podrejeni Rusom. Namijevi prvi spomini sežejo v čas, ko so v jezeru še živele ribe, po kopanju pa je vedno bruhal. Ko je hodil v šolo, so imeli vsi sošolci kožne izpuščaje.

Nov Beletrinin roman, Jaka in Vane, je retrospektiva iz osemdesetih let v času Jugoslavije. Jaka je sin moškega, ki je v režimu izgubil vse ideale in svojo nemoč kaže v zagrenjenosti do vsega in vsakogar, in tople in ljubeče matere, ki svoje miline pod moževo taktirko ne upa izraziti. Kot nekdanjega smučarja so ga poslali služit vojsko najprej v Bovec, kjer spozna nesmiselnost urjenja in vsesplošno paranoičnost ‒ pred vpadom zahodnih sil, atomsko bombo ali pred namišljenimi sovražniki. Boleče spoznanje, da ne sodi tja, kjer je primoran biti, je povezano z Vanetom, mladeničem iz Ljubljane, ki mu je, kljub vsej čudaškosti vseeno bolj prijeten kot vsi ostali v kasarni. Zaradi Vanetovega ne samo simbolnega upora proti militantnosti se njune poti ločijo.

Jaka, nekdaj priden, vesten in vzoren državljan, se sooča s krizo identitete. Konča se obdobje varnosti in odpira se zadušljivo področje neznanega. Ob koncu velike ljubezni, spoznanju, da nima pravih prijateljev, da ga nič več ne veže na starša, veliko praznino krči s pobegi v umetnost in opojnost alkohola in trave. Z veliko mero iznajdljivosti in prilagodljivosti preživi služenje vojaškega roka na Kosovu brez večjih travm.