Iz zgodb pod okriljem Arktike se nam skorajda poetično prikaže ledena celina, kjer prebivalci kljubujejo krvoločni naravi. Izriše se nam kulturno precej neznan svet: redko naseljeni prebivalci živijo v iglujih, ki jih napadajo prestradani severni medvedje in ki jih odnaša pomladno lomljenje ledu. Preživetje jim omogoča večinoma to, kar so sposobni ujeti sami. Beremo o nastavljanju zank, lovljenju lososov kar iz navrtanih lukenj v teh igluja, spopadih s severni medvedi … in o uživanju toplotno neobdelanega mesa. Nepredstavljivo je, da so v posebno težkih trenutkih “žrtvovali” tudi starejšega, dela nezmožnega sorodnika, da so se lahko preživeli.

V zgodbah, kjer je dogajalni prostor realen, se izkaže tudi kulturna vrzel med “rjavokožci”, kot se imenujejo sami, in prišleki, tj. belci. Bele ženske se jim zdijo prelepe, a hkrati premalo debele, da bi jih želeli za ženo. Belci se jim zdijo spoštovanja vredni, nanje ne gledajo slabšalno. Vse tehnološke novotarije, ki so v rokah prišekov, imenujejo “hudič” oz. “hudičevo delo”. Zaradi slabših prehrambenih razmer in zdravniške oskrbe v starih letih z nekaj zobmi, ki jih še premorejo, sesajo robove mroževih kož.

Roman Jezero je razvojni roman, saj se ponazarja odraščanje mladega Namija, ki z babico in dedkom ter medlimi spomini na mamo živi ob jezeru. Zgodba je razdeljena na štiri dele; večina poimenovanj je najbrž metaforična preslikava iz življenja metulja in se nanaša na večplastno Namijevo zgodbo.

Celotni dogajalni prostori so fiktivni, čeprav dogajalni drobci nenehno udarjajo na našo zavest z vprašanjem: “Kaj pa če je vse res?” Ruska okupacija objezerja, iskanje podmornice, vselitev predsednika kolhoza, praznovanje režimskih praznikov, malikovanje kipa Državnika, vodka in bližina bombažnih polj daje slutiti, da gre za trk ruskega in muslimanskega življa v času po veliki vojni. V niansah se že nakazuje slutnja kapitalizma, saj si Nami za celotni zaslužek prvič naroči pijačo Pepsi (pod tem imenom deluje od leta 1961 dalje).

Jezerski duh, mitološko jezersko bitje, je veliki antagonist prebivalcev Borosa, saj mu pripisujejo vse tegobe tedanjega časa; jezero izginja, ljudje izginjajo, tisti, ki pa ostajajo, so postali podrejeni Rusom. Namijevi prvi spomini sežejo v čas, ko so v jezeru še živele ribe, po kopanju pa je vedno bruhal. Ko je hodil v šolo, so imeli vsi sošolci kožne izpuščaje.

Nov Beletrinin roman, Jaka in Vane, je retrospektiva iz osemdesetih let v času Jugoslavije. Jaka je sin moškega, ki je v režimu izgubil vse ideale in svojo nemoč kaže v zagrenjenosti do vsega in vsakogar, in tople in ljubeče matere, ki svoje miline pod moževo taktirko ne upa izraziti. Kot nekdanjega smučarja so ga poslali služit vojsko najprej v Bovec, kjer spozna nesmiselnost urjenja in vsesplošno paranoičnost ‒ pred vpadom zahodnih sil, atomsko bombo ali pred namišljenimi sovražniki. Boleče spoznanje, da ne sodi tja, kjer je primoran biti, je povezano z Vanetom, mladeničem iz Ljubljane, ki mu je, kljub vsej čudaškosti vseeno bolj prijeten kot vsi ostali v kasarni. Zaradi Vanetovega ne samo simbolnega upora proti militantnosti se njune poti ločijo.

Jaka, nekdaj priden, vesten in vzoren državljan, se sooča s krizo identitete. Konča se obdobje varnosti in odpira se zadušljivo področje neznanega. Ob koncu velike ljubezni, spoznanju, da nima pravih prijateljev, da ga nič več ne veže na starša, veliko praznino krči s pobegi v umetnost in opojnost alkohola in trave. Z veliko mero iznajdljivosti in prilagodljivosti preživi služenje vojaškega roka na Kosovu brez večjih travm.

Hana je roman uveljavljene češke pisateljice Mornštajnove. Zanj je prejela ekvivalent našega kresnika, nagrado češka knjiga leta 2018 za najboljše prozno delo tistega leta. V posvetilu je zapisano: Mojemu mestu, kar najverjetneje pomeni Mezeričem, češkemu mestecu, ki je izpovedalo trpek del svoje zgodovine.

Roman nam ponuja zgodbo netipične židovske družine Helerjevih, ki živijo sprva dokaj mirno in zadovoljno predvojno življenje v češkem mestecu Meziriče. Delo, ki je razdeljeno na tri pripovedne sklope, odstira perspektivo vseh treh generacij (Mire, njenih starih staršev in Hane, Mirine tete). Izjemni vpogledi v čustvovanje in kognicijo protagonistov nas popeljejo v popolnoma nevsiljivo in netipično polžidovsko družino (Hanin in Mirin oče Ervin se je celo uradno odpovedal svoji veri), ki odkritega antisemitizma dolgo ne občuti, čeprav se zločesto nakazuje.

Helerjevi so tako kot vsi ostali Mezeričani živeli običajna življenja; hčerki Hana in Rosa sta hodili v šolo in se družili tudi z nežidovskimi prijatelji, starši so imeli obrt in bili kot lastniki hiše in delavnice spoštovani v svoji okolici. Ko oče deklet umre, pade vse breme dobrega gospodarjenja mami Elsi na pleča. Hitro se je treba znajti; skrb za malce čudaško Roso je morala prevzeti njena starejša sestra, Hana. Bila je lepotica in se je skrivaj dobivala z Jaroslavom, ki je želel napredovati v vojski. Prav neiskren odnos slednjega je Hano pahnil v pekel.

Roman nas popelje v razmišljanje tedanjega z nemirom prežetega človeka, ki skuša na vsak način rešiti, kar se rešiti da ‒ predmete, prežete s spomini, hišo, svojo družino. Čeprav pogosto pri Helerjevih prenočijo prebegli poljski židje, Else to ne spodbudi, da bi hitro uredila potrebne dokumente in s hčerama pobegnila k bratu v Anglijo. Še vedno verjame, da je vojna daleč in da se njim, ostarelim nedolžnim starcem in mladim ženskam ne more nič hudega storiti. V mestu je bila spoštovana in kar ne more verjeti, da se praktično čez noč vsiljujejo nova pravila.

Imajo omejeno gibanje, nositi morajo našitke z napisom Juden, v trgovino lahko vstopajo pozno popoldne, ko je hrane zanje že pogosto zmanjkalo, sadja in zelenjave ne smejo kupovati. Ljudje ob srečanju z njimi sklonijo glave, bojijo se njihove prisotnosti, ki bi jim lahko nakopala težave. V takem vzdušju Elsa najmlajšo hčer pospremi k ostareli nežidovski ženici, Ljudmili Karaskovi, ki jo je prej oskrbovala, in njenemu sinu. Vsej preostali družini sledi pot k razosebljenju …

Jelgava ’94 se glasi dobeseden prevod naslova zanimivega mladinskega dela, ki je sicer zaradi opisa latvijske (ki bi bila lahko nadnacionalna) subkulture morda današnji mladeži malce manj razumljiva, je pa zagotovo izjemni glasbeni prerez dogajanja tedanjega časa. Prav rad pa se bo vanjo potopil vsakdo, ki je (bil) simpatizer metala.

Protagonist dogajanja je Janis, razpet v razponu 16 let. Gre za romanesknega junaka, ki pa je, zanimivo, pri svojih 30. letih še vedno poln filozofskih prevpraševanj o svojem bitu. Nehote se nam vsiljuje misel, ali gre za vsaj avtobiografske drobce, kajti tudi pisatelj Janis je moral biti solidno podkovan o metalski srenji.

Kot zmedeni štirinajstletnik začuti notranji klic po pripadnosti. Piflarsko družbo zamenja z drznejšo, tisto, ki skrivaj kadi in srka ceneni alkohol, a še vedno ostaja “piflar” po duši. Nikoli se zares ne sprosti, vedno je previden in si ne upa v neznani svet. Jelgavsko mladež je l. 1994 obnorela Nirvana. Redkokdo si sam pri sebi ni v brk mrmral znanih komadov, nekateri so se jih začeli učiti tudi preigravati. Nirvana je bila povsod. Vse dotlej, dokler niso odkrili vzporednega sveta. Metala.

A biti metalec v tistih časih ni bilo tako lahko. Povsem drugačen imidž je v ljudeh zbujal neodobravanje.

Redkokdaj se mi otroško/mladinsko delo za že samostojne mlade bralce zdi tako kakovostno, kot so nenavadne, a vendar realne zgodbe o pujsu. Branje ni le zabavno, temveč tudi nevsiljivo poučno.

Zgodba se začne na srečelovu, kjer dekletce Cupi zadene glavno nagrado – pujsa. Vse lepo in prav, če se ob tem ne bi začele pojavljati skrbi za pujsovo eksistencialno dobrobit.

Cupijina družina namreč živi v večstanovanjski mestni hiši z deljenim vrtom. Dokler je pujs majhen, so majhne tudi skrbi. Uspešno ga skrivajo v kopalnici in Rudi postaja pravi pravcati družinski član. Obeduje z družino, z njimi praznuje praznike in se udeležuje izletov. Čeprav je malce nenavaden družinski ljubljenček, to vendarle zanje je. A zdi se, da tako mislijo le oni. Pujs je pogosto tarča posmeha, začudenja in neodobravanja. Lastnik hiše, Blaznik, jim ogorčen predstavi ultimat: pujs ali izselitev.