V času poletnih počitnic (tudi) nam občasno zmanjka domislic za krajše hribolazenje z nadebudnežem. Da ne bi obiskovali zgolj hribca v bližini našega doma, knjiga ponuja 100 predlogov za različno zahtevne vzpone, ki pa jih spremljajo namigi za dodaten obisk znamenitosti v bližini vzpetine. Predstavi tudi manj obiskane poti, kar je izjemno dobrodošlo v bogati ponudbi tovrstnih del. Kot pa se za vse prave Kekce spodobi, smo svojo pot vseeno začeli na Slemenovi špici.

Kekčeva potepanja (100 družinskih izletov čez breg in dol) nas popeljejo na zanimive vrhove, kraje, planote in razglednike, vse od morja do Goričkega in od Gorenjske do Dolenjske. Ne bo jih težko najti, saj vsak izlet spremlja celostranski zemljevid z označenim izhodiščem in ciljem.

Odločitev ali je izlet primeren za nas nam olajšajo kratke informacije, ki so pripisane vsakemu izletu:

• nadmorska višina
• višina izhodišča
• višinska razlika
• izhodišče
• dolžina poti
• oprema
• težavnost
• najprimernejši čas

Roman Julie Phillips z naslovom Izginuli svet (Disappearing Earth) je konglomerat življenjskih tirnic več ljudi s Kamčatke. Avtorica je dogananje, vpeto v pristen milje izvrstno opisala (kot sem izvedela, je nekaj let celo živela na Kamčatki in jo je imela priložnost spoznati ne le zgolj turistično). Ta veličasten vpogled v družbo onkraj sveta se odstira na več plasteh; najprej nas lahko presune pravljična severnjaška pokrajina, ki počiva na vulkanskih tleh. To je svet divjine, kjer protagoniste (ja, več jih je) lahko preseneti medved, lahko opazujejo tjulnje, se preživljajo z vzrejanjem severnih jelenov … Skorajda romantizirana dežela, ki se razprostira na 1250 km dolgem polotoku med Tihim oceanom in Ohotskim morjem, zaradi odmaknjenosti in političnega ustroja preteklega stoletja in polpretekle zgodovine skriva tudi marsikaj trpkega.

Prvo, kar v delu Izginuli svet zbode v oči, je stereotipno dojemanje Drugega; tako kot Rusi zaničevalno doživljajo staroselce (ki jih je na Kamčatki kar nekaj: Eveni, Čukči, Korjaki, Aleuti …), je prisoten tudi obraten pogled. Stališča staroselcev še nekako razumem, saj so bili depriviligirani v času sovjetizacije, ko so staroselce strpali v zanje odrejene prostore, jih razlastninili in pomaknili na družbeno dno.

Velikanski razkorak se pokaže točno tam, kjer se ne bi smel ‒ pri vrednotenju policije, za katerega izginulega otroka je potrebno/vredno organizirati iskalno akcijo.

Danski pisatelj Kristian Bang Foss v ne preveč obsežnem romanu s skrivnostnim naslovom Smrt se vozi v audiju za protagonista postavi Asgerja, moškega v najboljših letih, ki se spopada z nekreativnostjo, ko bi jo najbolj potreboval, in težavami v odnosu s partnerico, ki ima otroka iz prejšnje zveze. Karikiran sodobni moški zahodnega sveta.

Utrujen od miselne navlake, prežvekujoč krivice svojega nadrejenega in občutke nesposobnosti na malodane vseh področjih se zdi, da potrebuje nekaj časa za ponovno vtirjanje, a ga dolgotrajna pasivnost pahne v stanje brezvoljnosti.

Sodobni mladinski roman s povednim naslovom Fejk norveške pisateljice Mine Lystad je logično nadaljevanje romana Luzerka, kjer je v ospredju protagonistka Marie. Je edinka in živi z razumevajočo materjo blogerko, ki poleg sodobnih tendenc po zdravem življenju kot influencerka ni neka modna kokoš, pač pa osvešča svoje sledilce tudi z okoljsko tematiko (uporaba manjše količine embalaže in plastike pri polnjenju izdelkov in njihovem distribuiranju). Nasploh mati, čeravno ločena (stereotipno razmišljanje, da so otroci ločenih staršev pogosto neuspešni in čustveno dezorientirani, v tem primeru ne drži), predstavlja Marie varen okvir, vzgojo, ki otroku zaupa in ga opolnomoči do te ravni, da za svoja dejanja zna prevzeti odgovornost. Mati je svoji odraščajoči hčerki lahko zgled, kako socialna omrežja in medijski prostor nasploh izkoristiti apele v dobro družbe.

Marie, učenka predzadnjega razreda/letnika, se znajde v primežu svoje »nadrejene« pri šolskem glasilu, ki ji po svojem končanju šolanja obljublja mesto urednice, če se bo izkazala. V želji ugajati Marie (kljub materinemu dobremu zgledu) ne upošteva prave novinarske etike, pač pa prireja vsebino intervjujev tako, da deluje bombastično, šokantno in s tem privablja pozornost in všečnost tračev željne mladeži. Za lajke gre.

Roman skozi otroške oči z naslovom Patrulja z bazarja Bhut se dogaja v nekem nedoločenem indijskem bastiju (naselju revnih) ob bazarju Bhut in prikazuje pereče probleme sodobne indijske družbe.

Glavni literarni junak s sestro in staršema živi v eni od nešteto barak, postavljenih na črno. Živijo v skupnem prostoru, zato se mora med sestrinim preoblačenjem prestaviti pred vhod. Slabi bivalni pogoji (za vstop v skupno plačljivo umivalnico in stranišče celotnega bastija je potrebno čakati v vrsti) pa niso zgolj negativna plat njihove revščine ‒ kljub vsem skrbem je razvidno, da imajo otroci privzgojene delovne navade (nobena skrivnost ni, da morajo starejši otroci pomagati preskrbeti družino), pozitivne vrednote, med katerimi najbolj cenijo družino.

Prenaseljenost je eden od glavnih indijskih problemov. Visoka stopnja rodnosti, revščina in slabe higienske razmere se odražajo tudi v romanu Patrulja z bazarja Bhat. Ilegalni naseljenci so konglomerat ver, prepričanj, sposobnosti, veže pa jih skupna vdanost v usodo (le redkim pripadnikom njihovega kova se uspe preseliti iz smetiščnega naselja, kamor hodijo opravljat veliko in malo potrebo).

V časih pojemajoče svetlobe je roman, podnaslovljen kot Roman neke družine. Gre za vzhodnonemško komunistično družino štirih generacij. Njihove zgodbe se nam premišljeno odstirajo v nepravem časovnem kontinuumu, kar radovednega bralca naredi še radovednejšega. Zgodbe iz preteklosti (prve in druge generacije) so v brutalnem nasprotju z Alexandrovo in Markusovo, ki spadata v tretjo oz. četrto generacijo. Družbeno-politične spremembe, ki so se dogodile v vzhodnem bloku v preteklem stoletju, so dlje živečim ljudem povzročale neugodje in občutke ogrožene varnosti, na kar mlajše generacije gledajo nejeverno, skorajda posmehljivo. Prav vsi protagonisti (razen najmlajšega Markusa) so bili v svojem življenju dlje časa emigrantje kar jih je navdajalo z osamljenostjo in hrepenenjem, da bi bil primarni prostor zanje bolj znosen.

Pripadnika prve generacije sta Wilhelm in Charlotte, stara in zaprisežena partijca, ki sta svoje niti stkala v politični emigraciji v Mehiki. Spomine na to življenje goji predvsem Charlotte, ki s tistega časa pogreša rožo(!), ki jo je zaradi selitve morala vrniti v cvetličarno. Gre za turbulentni čas, kjer je bilo nezaupanje in oprezanje stalnica, zato ni bilo govora o kakršnihkoli prijateljstvih. Zveza se ni rodila iz čiste ljubezni; tudi med njima je neka distanca, kar se kaže tudi v tem, da Charlotte vse do Wilhelmove smrti ni izvedela, kaj je razlog zazidanih vrat v stanovanju in kaj se skriva za njimi.