Leposlovje za odrasle

Roy Jacobsen: Nevidni

15 januarja, 2021 Napisal: Listanje Ni komentarjev

Roman Nevidni govori o družini Barrøy, ki sama živi na istoimenskem otoku nekje na severni Norveški. Sprva nas realistično pripovedovanje zaziblje v življenje osamljene ribiške družine na prelomu prejšnjega stoletja, ko so moški odhajali s trebuhom za kruhom; pozimi lovit na Lofote in poleti zaslužit kak fičnik pri gradnji železnice. Majhen otok, ki je razdeljen na sektorje, ponuja ravno dovoljšno varnost, da družina kljub skominam po lažjem kruhu, ki ga nudi celina, vztraja v divjih razmerah in preživi. Toda težko. Ostra zima, ki otok spremeni v čisti led, je najdaljši letni čas. Prst na Barrøyu ni dovolj rodovitna, da bi bili poleg krompirja samooskrbni tudi s korenjem.

Dreves ni, po vsakem neurju se odpravijo na obalo pobirat kose naplavljenega lesa, pa tudi ostankov vrvi in ostale ropotije, ki jo znajo ponovno uporabiti. Nizka trava ponuja dovolj krme za nekaj krav in gosi. Poleti jih pesti suša. Na otoku stoji lesena koča, ki ponuja zavetje svojim prebivalcem. Ded Martin je že prestar, da bi še sezonsko lovil ribe na Lofotih, je pa vešč vseh ročnih spretnosti, ki jih vztrajno predaja na mlajši rod. Za hčer Barbro, izredno delavno in preproste pameti se šušlja neizrekljivo, da ima duševno motnjo. Sin Hans je kot vezni člen med življenjem onstran otročka in popolno osamo, je iznajdljiv, delaven in željan gospodarskega uspeha.

Z ženo Mario imata hčer Ingrid, ki kot pijavka srka vase vse življenjske modrosti. Preživljajo se s prodajo rib in gosjega perja, ki je bilo izredno dragoceno. Izriše se nam tradicionalni patriarhalni vzorec, kjer ženske neopazno, a vendarle pridobivajo družbeno veljavo. Že mala Ingrid se uči veslati na odprtem morju, odpravi se v “svet”, na sosednji otrok, kjer hodi v šolo. In že majhni je dovoljeno sedeti za mizo.

Ko je Barbro rasla na Barroyu, punce niso imele stola. Za mizo so jedle stoje. ... Tudi se težko reče, ali je to zahtevala Barbro ali pa je zamisel o tem, da smejo tudi ženske sedeti, prinesel Hans z Lofotov. Zamisel so enostavno izpeljali, tako kot si ljudje utirajo pot skozi divjino in jim to tako ugaja, da jo neštetokrat prehodijo in se sčasoma iz nje rodi steza, ki je zgolj druga beseda za navado.

Življenje izgleda težaško in monotono, a nekajkrat ga krepko razburkajo prihodi tujcev; najprej pobeglega zapornika, nato še švedskih mladeničev, ki pomagajo graditi pomol. Švedski geni se naselijo tudi na Barrøyu … Izgubi obeh moških, starešin povzročita, da morajo otroci prehitro odrasti.

Hans Barroy je sanjal o trojem: o motoriziranem plovilu, o večjem otoku in drugačnem življenju. O prvih dveh sanjah je tu pa tam rad spregovoril, od blizu in od daleč, o zadnji ni govoril, še sam s sabo ne.

Maria postane tako depresivna, da potrebuje bolnišnično zdravljenje.

Tudi Maria je sanjala o trojem: več otrok, manjši otok in drugačno življenje. Nasprotno od moža je pogosto razmišljala o zadnjem pričakovanju, sčasoma se je krepilo, vedno bolj jo je težilo, prvi dve pa sta vse bolj bledeli in ponikali.

Podjetnemu Larsu uspe udejaniti stričeve želje po modernizaciji in domače reši propada. A težav kar noče biti konec. Zgodba govori o razvoju Ingrid, od otroka do samozavestne in bistroumne mlade ženske, ki pokoplje svoje želje po odhodu v svet. Navezanost na domači otok je izredno močna, zapisana v gene.

Prevajalec Janko Moder za pogovore domačinov uporabi sočno zgornjo gorenjščino in tako še nazorneje prikaže skorajda antropološki popis življenja redkih otoških ribičev, ki se iz dneva v dan borijo za svoj obstanek. Kritiki romana niso zaman primerjali s slovenskim kultnim Bojem na požiralniku. Vrhunsko.