Sunjeev Sahota: LETO UBEŽNIKOV

Obsežen roman nam na skoraj 600 straneh izrisuje realistično podobo mladih Indijcev, ki so v boju za lastno preživetje ali za blagostanje svoje družine pahnjeni v iskanje svojega prostora pod soncem. Dogajalni prostor se mnogokrat zamenja, kar kaže na nestanovitnost ponudb na črnem trgu delovne sile, tako v Indiji kot v Angliji, kamor si mladi fantje (dekleta redkeje), polni vere v uspeh, želijo. Pot pa je izjemno draga in nevarna.

Pomignil je proti letakom na oglasni deski gurdvare s pandžabskimi moškimi in ženskami, ki so umrli ob poskusu prečkanja v Veliko Britanijo. (str. 363)

Od uspešnosti ilegalnega prečkanja meja je odvisna celotna rodbina, ki ostaja v Indiji. V knjigi se prepletajo zgodbe treh mladih fantov, Točija, Avtarja in Randipa, ki po spletu okoliščin pristanejo pod isto streho, ki jim jo ponuja najemnik za težaška gradbena dela. Nezaupanje je opazno na vsakem koraku, saj so med njimi pogoste kraje denarja, manjka hrane in nesoglasij zaradi medsebojnih razlik.

Zanimivo je slediti razvojnemu toku dogodkov. Toči, pripadnik čamarjev (tj. kasta brez pravic) je tudi med priseljenimi indijskimi fanti in med že asimiliranimi delodajalci deležen identičnega poniževanja, kot ga je bil deležen v Indiji. Tam je sovraštvo do njih brezmejno; smejo opravljati le najnižja dela, ki pa jih dejansko ne dobijo. Točijeva družina je bila mučena do smrti: v napadu so noseči sestri izrezali trebuh, mlajšemu bratu so odrezali testise, starša pa zažgali. Njegova travma je močna, ne verjame več v božji obstoj in v človeško dobroto. Njegovo življenje je zapisano boju za preživetje. V tem je najmočnejši, ker ne more izgubiti ničesar in nikogar več. Sostanovalka Nerinder, v Angliji vzgojeno sikhovsko dekle plemenitega srca, v njem vzbudi zaupanje, ker je zanjo človek in ne pripadnik manjvredne kaste.

Tipična indijska vzgoja se utegne zdeti bralcu malce tuja. Mladim fantom je nagrmadena velika odgovornost. Zgodaj se podajo na črni trg delovne sile, kjer so vsak dan v stiku s kriminalnimi posli. Zanje je to nekaj povsem običajnega, kot tudi to, da rade volje sprejmejo katerokoli plačano delo, v Indiji in v Angliji (delo na višini brez varovanja, iskanje zamašenih mest v kanalizacijskih jaških, čiščenje stranišč, peka piščancev).

Uslugo ti delam, sin. Pojdi v tujino. Tako kot drugi. Za fante, kot si ti, je v tej mračnjaški državi pretežko. V tujini je zate morda še kako upanje. (str. 169)

Za delovno ali študentsko enoletno vizo zastavijo svoje premoženje, fantje pa skrivaj prodajo svojo ledvico. V Angliji skvotajo v neogrevanih stanovanjih, se skrivajo pod mostovi in živijo od kraj, mizernega ostanka denarja (ostalo pošiljajo družinam ali izterjevalcem), obrok hrane lahko dobijo tudi v gurdvarah. Po preteku zakonsko določenega obdobja je pod različnii pogoji možno združevanje s primarno družino, ki pa svojim sinovom praviloma za žrtvovanje ni prav nič hvaležna, saj to razumejo kot dolžnost.

Narinder, “angleška sikhinja”, mora ohranjati svojo čistost. Zaprisežena je dobroti in božji ljubezni. Sprva goreče verni se zaupanje v božjo dobroto prvič zamaje, ko na begu v Evropi umre njena simpatija iz Indije, Kavi. Ima občutek slabe vesti, saj je zavrnila lažno poroko, s katero bi si pridobil dovoljenje za bivanje v Angliji. Čeprav naj bi se poročila z uglednim sikhom, ji moralni čut pravi, da mora popraviti svojo napako. V Indiji najde prosilca za poroko in se skrivaj poroči z njim. S tem dejanjem je onečastila družino, brat ji prepove opravljati službo. Ob drugem pobegu od doma spozna pravo ljubezen, Točija, a so družinsko-družbene zahteve premočne, da bi upala na zvezo z njim.

Takšen je torej občutek, ko si razklan na pol. Osupljivo je bilo pomisliti, da se je od nekdaj motila, ko si je zamišljala, da so šibki tisti, ki so tvegali. Ne. Najšibkejši so tisti, ki ostanejo tam, kjer so, in temu rečejo žrtev, temu rečejo, da nimajo izbire. Kajti v resnici vedno ostaja izbira, in ona ‒ ena od strahopetnic, kot se je zavedela ‒ je zdaj sprejela odločitev. (str. 559)

Rigidne družinske zahteve se po dobrem desetletju, po očetovi smrti, zrahljajo. Kar naenkrat ji je dovoljeno vse. Protagonistka se sicer ne sprašuje po smislu niti ga ne utemeljuje več v božjem. Zanimiv je razvoj njenega odnosa do turbana, ki je simbol njene goreče pripadnosti veri. Sprva je zanj skrbno skrbela, vedno je imela opranega in poškrobljenega, lasje pa so bili varno speti pod njim. Sčasoma si zaželi, da bi ga lahko snela, kar se, ne slučajno, zgodi pred Točijem. Narinder se zaveda, da je na njeno razumevanje sveta odločilno vplivalo enoletno bivanje z indijskimi ubežniki. Bistvo bivanja je spoznala med njimi in pozneje nikoli več.

Delo indijskega avtorja Sahote, živečega v Angliji, nam na nevsiljiv način ponuja vpogled v današnje migracije moških v države zahodne Evrope. Zgodba v prevodu ne izgubi avtentičnosti, pač pa nam za razumevanje indijskih besed ponuja slovarček ob koncu knjige. Z njim si pomagamo pri razumevanju dialogov protagonistov, ki se v angleškem miljeju hitro znajdejo prostorsko in jezikovno, ohranjajo pa svojo samobitnost s  pripravami tipičnih indijskih jedi. Zanimiv je pogled Drugega, tj. zahodnega človeka, nanje. Na Indijce gledajo s predsodki, ki pa so prav zaradi izjemno težaškega boja za preživetje, pogosto lahko tudi utemeljeni. Gre za “močan” družbeni roman, ki pa načenja tudi vprašanje možnosti ljubezni v sodobni instant družbi, kjer globlja čustva varno dremljejo kot Trnuljčica.

Najdete me tudi na Instagramu.

Založba: KUD Police Dubove

Prevedla: Petra Meterc

Share: