Založba Učila je letos izdala biografijo o eni najbolj znanih pisateljic otroške literature širom sveta, Astrid Lindgren (1907–2002), ki jo je napisala Susanne Lieder. Kljub temu da je bila slavna pisateljica bolj kot ne zaprta vase in da ni marala soja žarometov, se je avtorica pričujočega biografskega dela zakopala v obstoječe vire in zapisala izredno berljivo zgodbo o neverjetno žilavi Švedinji, ki je tudi v težkih trenutkih nista zapustili igrivost in občutek za pravičnost. Ne gre za prikaz celotnega avtoričinega življenja, pač pa so najbolj izpostavljeni otroštvo, mladostništvo in odrasla doba; natančneje trenutki, ki so Astrid Lindgren pripeljali do velikanskih uspehov na področju pisateljevanja. Pot do tam pa je bila velikokrat tudi trnava …

Pri tako uspešnih pisateljih literarna srenja pogosto odkriva vzvode za pisateljsko žilico. Astrid Lindgren je sama omenjala, da je treba dati svoji domišljiji prosto pot. Srečno otroštvo, polno svobode in razigranosti sta dala Astrid in njenim trem sorojencem temelje za pripovedovanje. Glavno bolečino ji je prizadejalo nenačrtovano materinstvo pri 18 letih, zaradi česar je bila po njenem mnenju primorana otroka oddati v rejo, o pravilnosti in primernosti česar se je najbrž spraševala celo življenje. Selitev od njej ljubega domačega kraja in ljubeče družine je bilo njej samoumevno, češ da je na tak način zavarovala ugled staršev. Na začetku prejšnjega stoletja je tudi na Švedskem veljalo prepričanje, da je otrok, rojen izven zakonske zveze, plod nemoralnosti in nekaj, kar je vredno obsojanja. Astrid se s tem dejstvom ni obremenjevala, za mnenja drugih se ni nikoli preveč ozirala. S tem je pogosto povzročala dvigovanje obrvi drugih, a prepričanje v svoj prav je obrodilo sadove. Otroka je po treh letih zopet dobila v skrbništvo; pri tem pa razberemo pravo nrav te svetovno znane pisateljice, ki pa ni nikoli prejela Nobelove nagrade za književnost. Razumela je otrokovo stisko in strah, kar pa mu je skušala olajšati s pripovedovanjem zgodb.

Potem ko je Astrid sinu prvič povedala zgodbo, je to postal njun večerni ritual. Lasse se je stisnil k njej, ji položil glavo na prsi, ona pa mu je pripovedovala dogodivščine velikana Bam-Bama. (str. 41)

Delovalo je in tako je pridobivala začetno samozavest v tej dejavnosti. Poslušanje zgodb je bilo neznansko všeč tudi njeni hčerki, rojeni v zakonu s Sturejem Lindgrenom, in hčerinim prijateljicam. Otroška kritika ji je pomenila veliko več kot kritika odraslih. Naključni pripetljaj je povzročil, da je začela pisateljevati, tj. da je zgodbe, ki jih je pripovedovala svojima otrokoma, skrbni zapisovala. Od tod dalje je razvoj izredno podoben zgodbi J. K. Rowling – zavrnitve s strani založnikov, dokler zgodbe ne objavi neka založba, ki izvrže neznano avtorico na pisateljski piedestal.

Kljub še danes številnim zelo branim otroškim delom Astrid Lindgren je odločilen preboj dosegla s Piko Nogavičko. Zanimivo pri tem je, da je to delo v tistem času prejemalo skrajno pozitivne ali skrajno negativne kritike. Čas še ni bil popolnoma zrel za to, da bi se otrokom (sploh pa ne dekletom) dovolilo počenjati vragolije in se drznilo vtikati v domene odraslih. Hkrati je branje očitno predvsem od odraslih terjalo premislek glede vzgoje otrok in ravnanja z njimi, pa tudi glede družbene vloge žensk; velikokrat je omenjena družbeno podrejena vloga deklet in žensk (prispodoba česar je plezanje po drevesih). Astrid je živela v družini, ki je bila družbeno napredna in ni zavirala otrok s poštirkanimi zapovedmi, in to je bil morda razlog za njeno hrepenenje, da bi bili vsi otroci deležni tolikšne sreče.

Večine zgodb se ji sploh ni bilo treba izmisliti, ker so se tako ali vsaj podobno zgodile v resnici. Ker jih je sama doživela. (str. 42)

Delo ponuja tudi zanimivo potovanje skozi švedsko pokrajino, skorajda idilično sta opisani Astridina rojstna hiša z okolico (ki jo je mimogrede Astrid v svojih starih letih odkupila in je še danes na voljo za ogled kot muzej) in taščina hiša, ki je ponujala razbremenitev od stockholmske miselne navlake in predajo navdihu. Astrid naj bi pisala tudi dnevnik, v katerem je zapisovala svoje skrbi o vojni, ki ni dosegla njihove dežele, o zgroženju glede porajajočega se antisemitizma in doživljanju razdeljenega Berlina po vojni. Da je bila res velik človek dokazuje tudi dejstvo, da je sama odpisala prav na vsako pismo, ki je bilo naslovljeno nanjo. In teh ni bilo malo; bila je zvezda.

 

Share: