TITA KOVAČ: NAJBOGATEJŠI KRANJEC

Davnega leta 1979 je luč sveta ugledal biografski roman Najbogatejši Kranjec, ki na poljuden način predstavi življenjsko pot Žige Zoisa (1747‒1819), o katerem se najbrž povprečni Slovenec še iz šolskih let spomni, da je bil mecen slovenskih razsvetljenskih literatov. Najverjetneje pa se vedenje o njegovem enormnem doprinosu slovenski kulturi in gospodarstvu s tem podatkom tudi konča.

Tita Kovač (1930‒2016), slovenska kemičarka, pisateljica in publicistka, znana tudi po svojih dokumentarnih biografskih romanih o Janezu Vajkardu Valvasorju (Spomini barona Valvasorja) in Janezu Bleiweisu (Slovenski oratar), je skrbno zbrala tudi podatke o za takratno Kranjsko zelo pomembno rodbino Zois, ki je bila sicer po očetovi strani benečanskega porekla. Tu ne gre le za kronološko navajanje rojstev družinskih članov in njihovih vlog. Osredotočila se je na pravičen in premišljen prevzem posla od ostarelega M. Angela Zoisa, ki naj bi ga vodil sin Sigismund oz. Žiga po naše. Žiga je imel tudi precej moških sorojencev, zato je imel njegov oče daljnovidne načrte, ko je izbiral svojega naslednika. Mladeniča je kmalu uspešno uvedel v poznavanje vseh dejavnosti svojega posla, le-ta pa je s podpisom pogodbe pri 30. letih postal najbogatejši Kranjec.

Zois je v biografskem romanu označen kot popolnoma pozitivna oseba; bil je demokratičen in potrpežljiv (zgled za to mu je bil že od malih nog tudi oče), dobrodušen (čeprav so sorojenci podedovali približno enako vsoto denarja, jim je brez pričakovanja vračila posojal denar, kadar so ga zaigrali pri kartah), podjeten (neutrudno je iskal vedno nove in nove možne rešitve), uglajen in izobražen (sporazumeval se je v več evropskih jezikih; tudi v angleščini, kar je bilo v tedanjem času neobičajno), priljuden (znašel se je tako v visokih tujih akademskih krogih kot s pripradniki nižjih slojev na Kranjskem, k njemu so pogosto zahajali vidnejši predstavniki iz znanstvenih in kulturnih krogov). Želel si je pridobiti znanje na čim več področjih, zlasti pa na naravoslovnem (za poučevanje fizike je zato zaprosil tudi Gabrijela Gruberja, ki mu je dunajska vlada sočasno zaupala projekt izsuševanja Ljubljanskega barja).

Zois je imel v lasti delovanje fužin v zgornjem gorenjskem koncu in posredno tudi železarsko panogo. Kovač v svojem delu opisuje, kako je sčasoma postajalo gorenjsko železo manj zanimivo za odkup od konkurenčnega ruskega in švedskega, ki so ga z ladjami tovorili v italijansko zaledje. Trezno razmišljanje je Žiga spodbudilo, da bi odkril, kako svoj posel narediti bolj rentabilen. Povezal se je s tedanjimi vodilnimi znanstveniki, da bi spoznal določene zakonitosti, kako bi bil izkoristek iz rude čim bolj optimalen. Potoval je po Evropi, da bi preveril, kako delajo konkurenčni pridelovalci in bi se po njih zgledoval.

Zaradi nadzorovanja delovanja fužin v bohinjskem koncu je Zois poletne mesece preživljal tudi tam. K sebi je vabil svoje k raziskovanju navdahnjene sorodnike in prijatelje, ki so pod njegovim okriljem začeli odkrivati Julijske Alpe (Hacquet se je odpravil na Mali Triglav in v dolino Triglavskih sedmerih jezer), botaniki so pričeli z raziskovanjem planinske flore). V ta namen je Zois dal postaviti tudi koči na Velem polju in na Vojah. Bohinjci se nam skozi njegove oči prikažejo kot preračunljivi ljudje, ki na Zoisovo škodo delajo manj, odtujijo material, ki ga popoldne predelajo v žeblje in prodajo na črnem trgu. Ravno tako se zaradi pijančevanja, za katerega najdejo razlog v vsaki najmanjši stvari, ni moč zanesti nanje. Prišleke posebej preseneti nenavadna govorica, za katero potrebujejo kar nekaj časa, da se je navadijo.

V tistem času je bil bohinjski konec bolj kot z blejskim in zgornjesavskim povezan z zgornjeprimorskim.

Zoisu sta veliko veselje predstavljala gledališče in opera, ki ju je obiskoval že med študijem v Benetkah, vanju pa je zahajal vedno, kadar je bil na poslovnih poteh. Sam je vabil italijanske gledališke skupine v Ljubljani, kjer jih je gostoval in občasno tudi samostojno prevedel katero od oper. Nemških skupin kljub več pobudam ni vabil, saj je menil, da obstaja veliko bogatega nemškega plemstva na Kranjskem, ki bi to lahko uredilo namesto njega.

Nekoliko pozabljeno delo je zagotovo dragocen dokument za vse ljubitelje slovenske zgodovine in književnosti, saj poleg življenjske zgodbe Žiga Zoisa odstira imeniten vpogled v vse spore takratne dobe na Kranjskem.

• Najdete me tudi na Instagramu.
• Založba: Cankarjeva založba
• Št. str.: 323