Redkokdaj se mi otroško/mladinsko delo za že samostojne mlade bralce zdi tako kakovostno, kot so nenavadne, a vendar realne zgodbe o pujsu. Branje ni le zabavno, temveč tudi nevsiljivo poučno.

Zgodba se začne na srečelovu, kjer dekletce Cupi zadene glavno nagrado – pujsa. Vse lepo in prav, če se ob tem ne bi začele pojavljati skrbi za pujsovo eksistencialno dobrobit.

Prašiči so vedno umazani,” je rekel očka, “obožujejo umazanijo, Od kod pa mislite, da pride rek, da kdo je kot prašič ali da je soba pravi svinjak? (str. 11)

Cupijina družina namreč živi v večstanovanjski mestni hiši z deljenim vrtom. Dokler je pujs majhen, so majhne tudi skrbi. Uspešno ga skrivajo v kopalnici in Rudi postaja pravi pravcati družinski član. Obeduje z družino, z njimi praznuje praznike in se udeležuje izletov. Čeprav je malce nenavaden družinski ljubljenček, to vendarle zanje je. A zdi se, da tako mislijo le oni. Pujs je pogosto tarča posmeha, začudenja in neodobravanja. Lastnik hiše, Blaznik, jim ogorčen predstavi ultimat: pujs ali izselitev.

Cupijina družina skriva boleče finančne težave: njen oče, egiptolog, zaman išče službo v svoji profesiji. Obsojen je na delo gospodinjca, zaradi česar se pogosto povprašuje o tradicionalni moški družinski vlogi. Mama učiteljica ima težave zaradi Valterja, nemirnega dečka, zaradi česar je postavljena pred tožbo njegovega očeta. Otroci Cupi, Beti in pripovedovalec so priče vse pogostejšim prepirom zaradi finančnih skrbi in težav zaradi Rudija. Slednjemu najdejo mesto na kmetiji, kjer živijo živali življenje kot v pravljici. Svobodno se pasejo na travniku, družijo se in to se odraža na njihovem počutju. Mladi bralec se preverjeno zgrozi ob replikah, kjer je predstavljena primerjava z življenjem živali, ki nimajo tolikšne sreče. Predstavljajo si Rudija v kletki, kjer mu je ponujena računalniško odmerjena hrana, polna hranil, zaradi katere hitro pridobiva na teži in je hitreje na poti v klavnico. Žal se to Rudiju tudi zgodi. Kmet med odsotnostjo Rudijevih lastnikov umre in živali prodajo okoliškim farmam. Mrzlično se podajo v iskanje svojega ljubljenčka.

Obiskali smo še dve farmi. Povsod isti prizor. Sami žalostni prašiči, ki žrejo iz dolgčasa. Saj kaj drugega tudi nimajo početi. Kako grozno je moralo biti Rudiju sedeti na tako majcenem prostoru, ko pa je tako rad tekal okrog. (str. 60)

Ko ob vrnitvi zagledajo Rudija, ne morejo verjeti lastnim očem. Rudi je postal rejen prašič, namenjen za zakol. Odkupijo ga in ponovno naselijo v svoje stanovanje.

Hišni ljubljenček potrebuje skrb, čeprav je pujs. Odmerjajo mu manj hrane in skrbijo za njegovo rekreacijo. Žal je definicija hišnega ljubljenčka tradicionalno zastavljena; pujs ne spada vanjo (čeprav se lepo vede, je snažen, inteligenten in čustven). Tokrat družina išče novo bivališče. Pujsa ne želijo ponovno izpostaviti nevarnosti, da bi postal sočna gnjat. Oče sprejme službo oskrbnika nogometnega igrišča in v zameno za to lahko bivajo v hiški. Pujs postane maskota lokalnega nogometnega kluba, a svojo vlogo vzame zares. Sodniku nekajkrat pomeri hlače in obsojen je na spremljanje tekem izven prizorišča. Postaja pravcati dirkalni pujs, hitro teče za žogo in postaja pravi “vintage” pujs. Ne zavaljen, temveč pravi telovadec.

Prej so bile vse živali takšne. Vitke, zdrave in dobrovoljne. Danes pa je vse drugače, živali pitajo s hormoni. Temu primeren je tudi okus mesa. (str. 116)

Česa vsega je zmožen pujs, ki je v naši zavesti le stanje pred dišečimi mesninami na mizi, nam ponujajo zadnja poglavja. Taktike, družabnosti, čustvenosti. Dirkalni pujs Rudi Rilec je postal zmagovalec tradicionalne dupliške tekme. Družini prinese srečo, nekaj denarja, nastanitev in mami mir v razredu. Ubogi Valter je nemiren, ker mu oče ne dovoli udejanjiti svojih sanj: postati mora lastnik klavnice, kot je to tudi sam.

Večplastno pisanje poleg mnogih zabavnih izsekov otrokom ponuja vpogled, da življenje ni sestavljeno samo iz lepih trenutkov. Omogoča jim razmišljanje o današnji prehrani, poslanstvu rejnih živali, nenazadnje tudi starše tarejo skrbi. Niso zgolj osebki, ki bi v vsakem trenutku zadovoljevali otrokove želje, temveč so predstavljeni realno. S skrbmi, povezanimi s finančno stabilnostjo, bivanjskimi problemi, težavami v službi idr.

Nemogoče je, s prašičem nas ne vzame živa duša. In kako mučno je, ko vprašajo, koliko otrok imam. Tri. Večina že takrat reče ne. (str. 73−74)

Gre za zgodbo čisto običajne družine (ki niti ni vegetarijanska), ki ji prisotnost pujsa v družini obrne življenje na glavo. Ker je pred njimi živo bitje, si niti v sanjah ne predstavljajo, da bi postal mesnina. Omogočijo mu življenje, kot ga imajo danes večinoma mačke in psi. Otrokom omogoči učenje prevzemanja odgovornosti in iskanja rešitev v neprijetnih položajih. Pujsov razvoj jim blaži vsakodnevne skrbi in zdi se, da jim, kljub nenavadni vlogi, ki so mu jo podelili, obogati življenje.

Zelo priporočam.

Mladinska knjiga, 2011

Najdete me tudi na Instagramu.

Share: