Roman V Sibirijo v retrospektivi prvoosebne mlade pripovedovalke, Danke po rodu, prikaže doživljanje vojne skozi otroške oči in trpko podoživljanje vseh izgub po njej.

Čeprav se je Danska v 2. svetovni vojni opredelila kot nevtralna država, to običajnemu življu ni kaj dosti pomagalo. Ovajanje, zasledovanje, stroge policijske ure, preganjanje judov je bilo tudi zanje nekaj popolnoma vsakdanjega. Če jim že okoliščine niso prizanesle, bi morda naivno pričakovali, da bo vsaj družina varen pristan. A ne za pripovedovalko … Ves čas išče varnost, za katero se zdi, da jo bo našla v Sibiriji, ki si jo je izbrala kot življenjske sanje. Pa čeprav jo vseskozi zebe in jo prijatelji poučijo, da je tam še hladneje.

Ljubeči brat Jesper je človek akcije. Mlajšo sestro že zgodaj vpelje v nočne pohode v okolico, kjer izgubi strah za svoje, ne pa tudi za bratovo življenje. Jesper si želi postati sindikalist, upre se okupatorju in zadnji trenutek mu s preganjanimi judi z vasi uspe pobegniti s čolnom na Švedsko.

Pripovedovalka je v svojih težnjah pasivna, soočena z zgodnjimi izgubami, ki so jo zelo zaznamovale. Doma ne občuti materine ljubezni, kar se zelo kruto izkaže ob koncu, oče je brezvoljen.

Edino, nad čimer ima pripovedovalka še nek vpliv, je njeno telo. Do njega ne čuti slabih občutij (čeprav bi jih zaradi materinega zaničevanja lahko), je indiferentna. Pač pa razpolaga s tem, kdaj in s kom bo spala. Zaradi nerazumne avanture zanosi in nato se noseča vrne tja, kjer naj bi bil njen “dom”. Tam pa se njeno življenje sesuje kot hišica iz kock.

Izreden pripovedni slog Per Pettersona, ki je tudi avtor kultnega dela Konje krast, se zelo poznavalsko postavi v žensko perspektivo in ravno prav boleče opiše psihološko razdejanje po vojni.

Avtor knjige: Per Petterson

Najdete me tudi na Instagramu.

Share: