Roman, nagrajen s kresnikom leta 2020, nas popelje v večplastno zgodbo, ki nam jo odstira slovenska izseljenka, ki s partnerjem Pierrom živi v Parizu. Njena poglavitna trenutna naloga je izprazniti portoroško hišo, v kateri sta živala njena babica Ivana in dedek Jadran. Pri prodaji pohištva se ji razkrivajo težke osebne zgodbe, dvomi in strahovi njenih prednikov.

Morje je ves čas ločitve, strahu, objestnega veselja, s katerim je v kaoniški kafani kdaj hotel prelisičiti potrtost, neomajno ostajalo nekaj, kar je bilo večje, močnejše in trajnejše od vseh občutij. Ker morje je bilo občutje, mogoče tudi amorfna oblika zavetja, bolj kot višja entiteta ali božja manifestacija.

Babico Ivano, sprva odločno mlado žensko, ki ne prosi nikogar, vojne razmere močno spremenijo. Moža deportirajo v Srbijo. Sprva ga pogreša in jo skrbi zanj, nato pa se ji dozdeva, da postaja le še nek spomin, skoncentriran na občasna cenzurirana pisma. Vnovična selitev in nemška okupacija ji (še) ne vzameta volje do življenja. Zelo je navezana na sestro Ljubo in hčerkico Pino. Občasni pobegi iz realnosti z gošarjem Vitalijem jo popeljejo v drugo dimenzijo, v svet, kjer je dovoljeno zajeti življenje z veliko žlico. Ta občutek išče v vsakem kasnejšem obisku Vitalija v Ljubljani, ko nazadnje le spozna, da je ta človek nekdo drug, ni več gošar iz časa vojne.

Zaradi dogodka na sedežu gestapa se Ivanino življenje spremeni. Z vsem svojim bitom želi zaščititi Pino, ki materine skrbi ne razume popolnoma. Želi si svobode, študirati v Parizu. Vojna je zanjo le privid preteklosti. Ločitev od hčerke Ivano paralizira.

Med Pininim ljubljanskim študijem je Ivani, kot bi ji kdo odrezal kos telesa /.../.

Ivanina vnukinja živi v nekem drugem času. Brez globljih čustev spoznava preteklost svojih preteklih rodov, mehanično vrši naloge, povezane s prodajo babičine hiše. Predmeti v njej jo bogatijo s spomini svojih prednikov, ki pa jih bo s prodajo in uničenjem prepustila pozabi.

Brez spominov ni časa in ni prostora, brez spominov ni sveta. Svet je šele, odkar smo v njem mi s svojimi spomini. Svet je muzej, ki je prostor s časom in čas s prostorom. Primorska hiša in stanovanje v njej sta intimni muzej mojih prednikov. Muzej je simbolni prostor življenja in smrti. Pozaba je izbris, z njo se izgubimo v praprostoru in v pračasu, ki sta še od prej.

Slovenci smo tradicionalno zelo navezani na dediščino svojih staršev, pripovedovalka pa želi, da s prodajo čim hitreje opravi. Razlog za to je morda iskati v mukotrpnem poslavljanju od njene bolne mame, Pine.

Mogoče bo pa tako še bolje, sem pomislila, da se mi ne bo treba poslavljati, slovesa sem zmeraj sovražila, ključe pa nova lastnica že ima: to bo še en aseptičen odhod. Že postopno zapuščanje hiše je bilo kot postopno mamino umiranje, izseljevanje kot odpovedovanje maminih organov. Še dobro, da sem enkrat odšla iz njene sobe, ne da bi vedela, da je zadnjič.

Delo me spomni na pripovedno tehniko romana Pupa Jacka Dehnela, kjer pripovedovalec s pomočjo gledanja fotografij pri babici v različnih časovnih obdobjih sproža “šivanje” rodbinske kronike. Babici v obeh delih umreta dementni, vendar Ivana ne doseže življenjske radosti. Vojni dogodki jo travmatizirajo in zdi se, da je bil edin način, kako preživeti, napisati nikoli odposlano pismo in se sprijazniti z usodo.

Delo nas popelje v žensko doživljanje vojnih grozot, ko se zdi, da so zaradi nezaupanja in krivic ljudje postali apatični. Vsak poskus dosegati boljše počutje, standard je odvisen od tega, koliko prevpraševanj si si naložil. Kot kaže, se Ivane v tem znajdejo enako dobro kot v pajkovi mreži … V delu se slovenska travma zaradi Ivanine molčečnosti ne deduje v naslednje rodove. Čeprav je bilo breme nedvomno veliko, je s tem »osvobodila« svoje potomce.

Napisala: Veronika Simoniti

Najdete me tudi na Instagramu.

Share: