Daniel Wisser: KRALJICA GORA

V zbirki Horizont je založba Sodobnost leta 2024 izdala roman, ki na pogled spominja na dramsko besedilo. Zelo zanimiva in zame prvič videna romaneskna forma je vpeljana zelo smiselno in premišljeno. Skozi analitično pripovedno tehniko spoznavamo Turina, gospoda v štiridesetih, ki prebiva v domu sebi podobnih – pomoči potrebnih ljudi. V svojih najboljših letih ga je doletela diagnoza multiple skleroze, ki je dandanašnja rak rana sodobne družbe, saj ne izbira svojih žrtev in se pojavlja brez predhodnih opozoril. Tako aktivne, mlade ljudi, ki so tako rekoč šele na pragu tega, da bi življenje zaužili z veliko žlico, iztrga iz primeža rutiniranega vsakdana in jih prestavi v krutost novega življenja. Tako se zgodi tudi s poročenim g. Turinom, karieristom, ki je uživanje prestavljal v nedorečeno prihodnost.

Uspešen računalničar je obsojen na premikanje z invalidskim vozičkom in na osnovno e-komuniciranje s tabličnim računalnikom, vsakdanji ženini interesi in tegobe njene sestre mu postanejo profana, oddaljena resničnost. Svoj fokus usmerja na detajle, spoznavanje osebnosti zaposlenih zdravstvenih delavk, zaznavanje najmanjših sprememb, varnost mu predstavlja vsakodnevna, za slehernika izjemno dolgočasna rutina. Roman vsekakor ponuja izvrsten vpogled v duševno in telesno stanje bolnika, za katerega ni možnosti ozdravitve, kljub temu pa protagonistu ne vsiljuje tragičnega in trpečega pogleda na svet; ravno nasprotno, kljub bolečemu zavedanju, da bo sledil mukotrpen konec, ohrani nek svojstven humoren in malce ciničen odnos do stvarnosti, s čimer zna zagreniti ali pa popestriti dan svojim bližnjim, torej (tudi) sostanovalcem doma in zaposlenim v njem. Prav slednje doživlja kot da je njihov prijatelj, sorodnik in prebija mejo oskrbovanec−oskrbovalec.

Nekdanji veliki osvajalec kljub fizičnemu propadanju ohrani šarmantnost, deli poklone, sebi in drugim toči drago vino in izvablja skrivnosti. Solzavost zgodbe preseže s t. i. večglasnimi pripovedovalci, v katere se prelevi večina omenjenih literarnih oseb. Z različnih vidikov spoznavamo osebnost g. Turina in hkrati tudi njih samih. Vsi se kažejo kot krvavi pod kožo, ni odvečnega niansiranja na pozitivce in negativce. Notranji monolog oseb je pogosto korigiran (tj. prečrtan ali počrnjen), kar je izvirni doprinos tega dela.

Avtor dela, ki vsebuje osem daljših vsebinskih sklopov, je avstrijski pisatelj Daniel Wisser (1971), ki je za roman Kraljica gora leta 2018 prejel avstrijsko književno nagrado in nagrado Johanna Beera, po njem pa naj bi kmalu posneli tudi film. Vedenje o delni tabu temi – kako se kot mlad človek spoprijeti s takšno tegobo, stisko, ko se spreminjaš v »človeško rastlinico«, kako ohraniti dostojanstvo in motiv za vztrajanje v brezizhodni situaciji, dojemanje in razumevanje bolnika s strani sorodnikov in negovalcev in možnosti evtanazije – je pisatelj poglobil s pogovori in pričevanji zdravnikov in negovalcev na Dunaju, deluje pa tako prepričljivo, kot bi bil pisatelj sam tovrstni bolnik. Evtanazija – da ali ne? Tovrstno vprašanje je tako izvrstno argumentirano s strani vseh pomembnih prisotnih deležnikov, da se enoznačni odgovor empatičnemu bralcu začne izmikati. Roman Kraljica gora tako z obliko kot z vsebino tako pritegne bralca, da jo je treba prebrati na mah. Zelo priporočam.

• Najdete me tudi na Instagramu.
• Založba: Sodobnost
• Št. str.: 328