Juan Kruz Igerabide: GRIGOR IN ČEBELA

Delo Grigor in čebela (1956) ne odraža neke strnjene, napete zgodbe, pač pa gre za niz dogodkov, v katerih se znajde deček Grigor. Glavni junak se nam prikazuje kot nekoliko neobičajen; morda živi v nekem svojem, domišljijskem svetu, v katerem prijateljuje s čebelo. Čebela kot glasnica pozitivnih moralnih odločitev je njegova usmerjevalka, saj mu npr. v prvem sklopu zgodb svetuje, kateri živali naj pomaga in kako. Lahko tudi razumem, da čebela predstavlja njegov moralni svet oz. je sogovornik v notranjem monologu. Razume vse njegove vzgibe in je vedno prisotna, ko jo potrebuje, ne sodi ga; torej nadomešča Grigorjeve mentorje pri odraščanju.

Vse živali govorijo in čutijo, kar je zagotovo pravljični element, izražajo se v malce popačenem knjižnem jeziku, ki morda odraža neko stopnjo govora pri otrocih. Vsekakor je baskovski avtor, Juan Kruz Igerabide, vešč ustnega izročila, pravljičnih elementov, zvočnosti in preigravanja jezika, o čemer smo se bralci lahko prepričali ob branju nekaterih njegovih doslej izdanih del (dela o Jonu, Sedem noči s Paulo, Ur: knjiga o dežju idr.). Da pa se je lahko tako poglobil v otrokov razvoj, so mu gotovo pomagale tudi izkušnje pri poučevanju v osnovni šoli.

Otroško delo s spremno besedo Barbare Pregelj, urednice založbe Malinc, je glede na časovno premico dogajanja smiselno razdeljeno na štiri vsebinske enote. V vseh spremljamo glavnega junaka, edinca Grigorja, in njegovo najljubšo spremljevalko, prijateljico čebelo. V prvem delu, ki nosi naslov Nekoč v parku, Grigor s pomočjo čebele rešuje probleme, ki so nastali v parku. Gre za pravične črno-bele rešitve, nekatere zelo prežete s fantastiko (npr. Paglavci). V drugem delu, ki je poimenovan Nekoč v živalskem vrtu, ob Grigorjevi nesreči spoznamo, kako je urejen živalski svet. Zgolj navidezno mu nekdo vlada, a hierarhija je precej bolj kompleksna in odvisna od trenutnih vzgibov odločevalcev, zato zlahka prepoznamo tudi analogijo v človeških odnosih.

Grigor je ob tem le nebogljeno bitje, ki bije boj med življenjem in smrtjo. Slednjo kot poosebljenje hudobije zastopa volk, zato je pomembno, da ga ostale živali zaščitijo pred njim. Grigorjeva “bitka” je bitka za samega sebe, za razliko od prvega dela, kjer Grigor nastopa kot mirovniški altruist, je v drugem delu protagonist popolnoma pasiven, zgolj ohranja lastno eksistenco in iz tega razloga ni prostora za njegovo socialno interakcijo z okolico. Tudi čebela v tem delu zato ni omenjena.

V tretjem delu “Grigor” ponovno oživi, dogajalni kraj je pomaknjen v bolnišnico, kjer okreva po nesreči. Kljub trenutnemu hendikepu je zanj bivanje v bolnišnici vse prej kot mrka izkušnja.

Ponovno ga obiskuje čebela, spozna pa tudi deklico Ainhoo. Kako pomemben je jezik in kakšne načine je možno komunicirati in si pričarati zgodbe, prikaže dejstvo, da z obema vzpostavi sporazumevalni kod. Prav bivanje v bolnišnici in čarobnost zgodb, ki krajšajo mukotrpna dejstva, povzročajo hrepenenja in s tem negujejo željo po življenju, spominja na avtorjevo delo Sedem noči s Paulo.

V četrtem, zadnjem delu se dogajanje preseli na kmetijo. Grigor iz osamljenega fantiča, ki se vživlja v življenje živalic, postane družaben fant, ki ima prava prijatelja. To pomeni, da tudi navidez dolgočasno preživljanje počitnic postane priložnost za zabavne dogodivščine.

Vsekakor dela ne smemo razumeti z (zgolj) odraslim konceptom razumevanja ustroja sveta, ker se v zgodbo vrivajo pravljični elementi, morda tudi iztisi Grigorjeve duševnosti. Kaj je resnično in kaj domišljija, je treba prepustiti otrokom, vsekakor pa so sami opisi dogodkov takšni, da bi bilo zelo dobrodošlo, da bi jih otrok bral ali poslušal v družbi odraslega; starša pred spanjem oz. vzgojitelja ali učitelja v zgodnjih osnovnošolskih letih. Pogosto gre za preprosta, a pomembna vprašanja o moralnih odločitvah. Delo je mogoče razumeti kot otroško doživljanje prelomnic v otrokovem življenju, vsekakor pa ga je mogoče prebrati in razumeti tudi dobesedno.

• Najdete me tudi na Instagramu.
• Založba: Malinc
• Št. str.: 145