Pred kratkim se je na knjižne police uvrstila nova knjiga španske pisateljice Care Santos, ki je mladim nadebudnežem poznana tudi kot avtorica priljubljene zbirke Prodam.

Tokratna izdaja napetega mladinskega romana z naslovom Strah dopolnjuje predhodnici, Laž in Resnico, ki spremljata življenje sposobnega mladeniča Erica, ki se skuša otresti svoje nevzpodbudne življenjske zgodbe, prežete s pomanjkanjem empatije, s kriminalom in z vdiranjem mafijske strukture na vsakem koraku.

Ko že vse kaže, da se je njegovo življenje stabiliziralo, je tokrat na preizkušnji vse, kar mu je pomembno: prijateljstvo, ljubezen, nenazadnje tudi zvestoba samemu sebi.

Zanimiv naslov najprej asociira na izraz metamorfoza, torej na preobrazbo; morda bi lahko obudili tudi srednješolski spomin na Kafkovo novelo, ko se Gregor Samsa spremeni v hrošča. V ličnem delu Mentalmorfoza pa se tokrat preobrazba vrši v mentalnem smislu. Morda boste ob tem zazehali, vendar bi se verjetno dobršen delež bralcev lahko strinjal s trditvijo, da naše dojemanje sveta v večji meri vpliva na kakovost našega življenja. Kako pa se sleči iz uokvirjenosti, zadihati izza primeža vseh pričakovanj, norm, družbenih vzorcev in doseči stanje, ki mu pravimo sreča, zadovoljstvo, mir, pa je večno vprašanje večine odraščujočih in odraslih.

Mentalmorfoza mehiškega avtorja Franza De Paule je zanimivo z oblikovne in vsebinske plati; je delo, ki našo pozornost pritegne že z udarnimi revolucionarnimi barvami naslovnice. Tudi vsebina nas ne razočara; Mentalmorfoza nikakor ni pocukran priročnik za samopomoč. Kaj pa nam ponuja, nam avtor namesto uvodnih zahval predstavi kar sam: // Na roko napisan manifest. Miselni princip. Spodbuda ljudem, naj se še naprej razvijajo kot doslej najbolj inteligentna poznana vrsta. // Delo je zasnovano kot knjiga, ki raste z lastnikom, saj je zaradi idej, ki jih razvija, hvaležno čtivo ob stiskah, naveličanosti nad rutino in otopelosti, ki nas vsaj občasno zagotovo doletijo v različnih življenjskih obdobjih.

V zbirki Horizont je založba Sodobnost leta 2024 izdala roman, ki na pogled spominja na dramsko besedilo. Zelo zanimiva in zame prvič videna romaneskna forma je vpeljana zelo smiselno in premišljeno. Skozi analitično pripovedno tehniko spoznavamo Turina, gospoda v štiridesetih, ki prebiva v domu sebi podobnih – pomoči potrebnih ljudi. V svojih najboljših letih ga je doletela diagnoza multiple skleroze, ki je dandanašnja rak rana sodobne družbe, saj ne izbira svojih žrtev in se pojavlja brez predhodnih opozoril. Tako aktivne, mlade ljudi, ki so tako rekoč šele na pragu tega, da bi življenje zaužili z veliko žlico, iztrga iz primeža rutiniranega vsakdana in jih prestavi v krutost novega življenja. Tako se zgodi tudi s poročenim g. Turinom, karieristom, ki je uživanje prestavljal v nedorečeno prihodnost.

Zbir kratke pripovedne proze s pomenljivim naslovom Ćrtice je prvenec Tine Perić (1985) in preigrava osrednji lajtmotiv; tj. odraščanje ob prelomnih trenutkih razpada Jugoslavije. Pripovedovalka Mia je z mamo Heleno, trgovko, očetom Miletom, kuharjem v JNA in precej starejšo sestro Katarino v urbanem okolju, v blokovskem naselju, ki so mu rekli kar Mala Bosna. Prej dokaj znosne odnose med bližnjimi in daljnimi sosedi je zaznamovala 10-dnevna vojna za Slovenijo, ko so Slovenci odgovornost za napad na suverenost v dotičnem mikrookolju začeli agresivno projecirati na južnjake.

V pisanju je moč čutiti avtobiografske vsebinske dele, ki nam, njenim vrstnikom podeželanom, niti najmanj niso bili poznani. V naši bližini ni bilo nobenih vojašnic. V razrede smo sicer dobili nekaj novih sošolcev iz Bosne, ki pa z nami niso delili svojih zgodb. Nismo vedeli, kaj pomeni status izbrisanega, saj nikogar nismo poznali. O tem se je veliko govorilo v medijih, vendar osebne zgodbe nekoga, ki ga je to doletelo, nismo nikoli slišali in si zato nismo mogli predstavljati, kakšne posledice je nosil ta štempelj.

Matei Vişniec (1956) je uspešen romunski avtor; pesnik in pisatelj, ki pa živi in ustvarja v Parizu. Tja je prišel l. 1987 in tam ostal – od takrat, ko je izvedel, da so v domovini prepovedali njegovo igro in je takoj zaprosil za politični azil. Politične razmere v času komunizma v Romuniji, ki pustijo neizbrisljiv pečat na običajnih državljanih in mogočnost literarnega ustvarjanja sta avtobiografska drobca, ki ju razberemo tudi v njegovem delu.

Roman Načrtovana zmeda nam z zanimivo pripovedno tehniko predstavi 24-letnega Mathieuja, ki se iz Toulousa preseli v Pariz, kjer je dobil delo v radijski hiši. V informacijski svet ga uvaja stari maček George, ki se mu na čase zdi kot njegov lastni odsotni oče oz. oče, ki ga je imel (fizično prisotnega) le v rani mladosti. Mladi novinar je glavna književna oseba, ki se je lastijo različni pripovedovalci; vsak pa govori zgodbo skozi doživljanje različnih Mathiejevih vlog v različnih časovnih obdobjih. Navkljub travmatičnemu dogodku iz časa Ceausescujeve diktature, ko je njemu in očetu uspelo pobegniti iz Romunije, materi pa ne, mladenič vsaj navidezno ohranja psihološko trdnost. Ko mu začenja ugajati, da je urednik nočnega programa, se začne pravi srž zgodbe. Njegovo razmišljanje o tem, kaj storiti z informacijami, predvsem z negativnimi, bralca pripravijo do tega, da začne o pomembnosti filtriranja razmišljati tudi sam.

Izredno lično oblikovan in ilustriran mladostniški roman, ki je prejel nagrado Estonskega državnega sklada za kulturo za najboljše mladinsko delo leta 2020 in je bil izbran v katalog Bele vrane, je napisal estonski avtor Juhani Püttsepp (1964), ki, zanimivo, po svoji izobrazbi izhaja iz naravoslovnih vrst. Pisatelj, že uveljavljen avtor, v svojem romanu Luna kot zlata ladja, ki je, mimogrede, naslov dobil po estonski (najverjetneje) ljudski pesmi, ni dal prednosti motivom narave, kot je bilo to običajno v nekaterih drugih njegovih delih.

Zgodba z realističnimi nastavki govori o priletni estonski gospe Keete, ki se je po dolgem času s Švedske opogumila vrniti v rodne priobalne kraje. Spremljamo jo v njeni rani mladosti, kjer tretjeosebni pripovedovalec odkriva družbeno-politične razmere v Estoniji v nemirnem letu 1944. Prebivalci so se bolj kot Nemcev bali Sovjetov, strahoma so si izmenjavali informacije o deportaciji ljudi v Sibirijo, od koder ni bilo nikakršnih novic. Keetin oče je domneval, da bi tudi njega kot učitelja utegnila doleteti podobna usoda, zato je hčerki zaupal, kar sta se dogovorila z ženo.