V finskem zgodovinskem romanu nas avtorica Lida Turpeinen (1987), ki se ukvarja s prepletom naravoslovja, zgodovine znanosti in literature, popelje v na večstoletno odkrivanje skrivnosti morskih krav. Zgodba se prične leta 1741 z idejo iskanja morske poti iz Azije v Ameriko. Plačanim iskalcem pa se je pridružil tudi Wilhelm Steller, raziskovalni duh posadke, ki pa je bil zaradi svoje vneme večinoma zasmehovan in zapostavljen. Naključje je hotelo, da so naleteli na do tedaj še nepoznane morske krave, ki jih je Steller natančno raziskal.

V romanu Kresničevje, ki si je prislužil letošnjega kresnika, igra povezovalno vlogo gozd v svoji primarni vlogi – kot prostor bivanja rastlin in živali pa tudi kot prostor odmika za vse, ki potrebujejo odklop od vsakdana. To, kar daje romanu posebno vrednost, je, da avtorica z izbrušenim slogom gozdu vdahne tudi mistične elemente; rojevajo se skrivnosti, bukev čuti trpeče, ki so se zatekli vanj, vseskozi opominja na preteklost in daje občutek, da je človek v njem skrit in nepomemben.

Pred kratkim se je na knjižne police uvrstila nova knjiga španske pisateljice Care Santos, ki je mladim nadebudnežem poznana tudi kot avtorica priljubljene zbirke Prodam.

Tokratna izdaja napetega mladinskega romana z naslovom Strah dopolnjuje predhodnici, Laž in Resnico, ki spremljata življenje sposobnega mladeniča Erica, ki se skuša otresti svoje nevzpodbudne življenjske zgodbe, prežete s pomanjkanjem empatije, s kriminalom in z vdiranjem mafijske strukture na vsakem koraku.

Ko že vse kaže, da se je njegovo življenje stabiliziralo, je tokrat na preizkušnji vse, kar mu je pomembno: prijateljstvo, ljubezen, nenazadnje tudi zvestoba samemu sebi.

Zanimiv naslov najprej asociira na izraz metamorfoza, torej na preobrazbo; morda bi lahko obudili tudi srednješolski spomin na Kafkovo novelo, ko se Gregor Samsa spremeni v hrošča. V ličnem delu Mentalmorfoza pa se tokrat preobrazba vrši v mentalnem smislu. Morda boste ob tem zazehali, vendar bi se verjetno dobršen delež bralcev lahko strinjal s trditvijo, da naše dojemanje sveta v večji meri vpliva na kakovost našega življenja. Kako pa se sleči iz uokvirjenosti, zadihati izza primeža vseh pričakovanj, norm, družbenih vzorcev in doseči stanje, ki mu pravimo sreča, zadovoljstvo, mir, pa je večno vprašanje večine odraščujočih in odraslih.

Mentalmorfoza mehiškega avtorja Franza De Paule je zanimivo z oblikovne in vsebinske plati; je delo, ki našo pozornost pritegne že z udarnimi revolucionarnimi barvami naslovnice. Tudi vsebina nas ne razočara; Mentalmorfoza nikakor ni pocukran priročnik za samopomoč. Kaj pa nam ponuja, nam avtor namesto uvodnih zahval predstavi kar sam: // Na roko napisan manifest. Miselni princip. Spodbuda ljudem, naj se še naprej razvijajo kot doslej najbolj inteligentna poznana vrsta. // Delo je zasnovano kot knjiga, ki raste z lastnikom, saj je zaradi idej, ki jih razvija, hvaležno čtivo ob stiskah, naveličanosti nad rutino in otopelosti, ki nas vsaj občasno zagotovo doletijo v različnih življenjskih obdobjih.

V zbirki Horizont je založba Sodobnost leta 2024 izdala roman, ki na pogled spominja na dramsko besedilo. Zelo zanimiva in zame prvič videna romaneskna forma je vpeljana zelo smiselno in premišljeno. Skozi analitično pripovedno tehniko spoznavamo Turina, gospoda v štiridesetih, ki prebiva v domu sebi podobnih – pomoči potrebnih ljudi. V svojih najboljših letih ga je doletela diagnoza multiple skleroze, ki je dandanašnja rak rana sodobne družbe, saj ne izbira svojih žrtev in se pojavlja brez predhodnih opozoril. Tako aktivne, mlade ljudi, ki so tako rekoč šele na pragu tega, da bi življenje zaužili z veliko žlico, iztrga iz primeža rutiniranega vsakdana in jih prestavi v krutost novega življenja. Tako se zgodi tudi s poročenim g. Turinom, karieristom, ki je uživanje prestavljal v nedorečeno prihodnost.

Zbir kratke pripovedne proze s pomenljivim naslovom Ćrtice je prvenec Tine Perić (1985) in preigrava osrednji lajtmotiv; tj. odraščanje ob prelomnih trenutkih razpada Jugoslavije. Pripovedovalka Mia je z mamo Heleno, trgovko, očetom Miletom, kuharjem v JNA in precej starejšo sestro Katarino v urbanem okolju, v blokovskem naselju, ki so mu rekli kar Mala Bosna. Prej dokaj znosne odnose med bližnjimi in daljnimi sosedi je zaznamovala 10-dnevna vojna za Slovenijo, ko so Slovenci odgovornost za napad na suverenost v dotičnem mikrookolju začeli agresivno projecirati na južnjake.

V pisanju je moč čutiti avtobiografske vsebinske dele, ki nam, njenim vrstnikom podeželanom, niti najmanj niso bili poznani. V naši bližini ni bilo nobenih vojašnic. V razrede smo sicer dobili nekaj novih sošolcev iz Bosne, ki pa z nami niso delili svojih zgodb. Nismo vedeli, kaj pomeni status izbrisanega, saj nikogar nismo poznali. O tem se je veliko govorilo v medijih, vendar osebne zgodbe nekoga, ki ga je to doletelo, nismo nikoli slišali in si zato nismo mogli predstavljati, kakšne posledice je nosil ta štempelj.