Igne Zarambaite: ČRNOVODCI

Litovska, že uveljavljena pisateljica Igne Zarambaite je leta 2020 izdala svoj prvi mladinski roman s pomenljivim naslovom Črnovodci. Nehote ga asociiramo s črno vodo, kar deluje skrivnostno, temačno, skoraj grozljivo. V romanu izvemo, da je črnovodec pravzaprav motiv z litovske mitologije, ki se uporablja za opise mračnjaških bitij ali duhov, ki prebivajo v temnih vodah, močvirjih ali rekah. Pomemben motiv pri razumevanju romana je gotovo voda ali reka, ki spreminja obliko in konotacijo. Zanimivo je, da dogajalni kraji niso poimenovani, prav tako pa ne tudi reka in močvirje, čeprav bi ju morda lahko povezali s pisateljičinim rojstnim krajem, tj. Šilute v Litvi. V njegovi bližini so namreč poplavna reka Nemunas pa tudi močvirja in barja. Z doslednim izogibanjem slednjega, pa tudi natančnejšega popisa dogajalnega časa, pisateljica doseže, da dogajanje lahko dojemamo kot mitsko, s tem pa tudi ciklično.

Glavne osebe se v želji po doživetju nečesa novega, nevsakdanjega za konec tedna skrivaj naselijo na poplavnem območju, kjer postane dinamika dogajanja zelo pospešena in je, kot reka, nepredvidljiva. Srhljivost povzročajo že same okoliščine nastavitve: šest, zgolj navidezno pozitivno povezanih sošolcev s pomočjo kajakov dospe v napol podrto kočuro brez elektrike, v t. i. hišo strahov, v kateri se je nekoč obesil neki moški. Okoli koče je poplavljeno območje.

Alkohol in opojne substance jih žene v razuzdanost. Poseganje v dovoljne meje drugih povzroči željo po maščevanju; prestrašiti oholo Deimante. Žal so se dogodki obrnili v neželeno smer, dekle pa je pogrešano, upanja po njenem preživetju pa vedno manj …
Roman je napisan v sekvencah; med odlomke opisov dogodkov, ki se jih bežno spominja Ana, se vriva njena sedanjost, njeno doživljanje. Zaradi travmatičnih dogodkov podoživlja grozo, skupaj skuša sestaviti drobce zgodbe in jih sestaviti v smiselno celoto. Ob tem se zdi, da osebnostno raste, saj pazljivo tehta, kdo je vreden zaupanja in pred kom sme sneti masko. Želi zaupati in odpreti novo poglavje v življenju. To je zanjo zelo pomembno, saj jo že načenjajo psihosomatske težave, ker je pretvarjanje postalo njen obrambni mehanizem, sredstvo za preživetje, saj je bila v otroštvu deležna maltretiranja s strani svojih vrstnic.

Roman je vsebinsko in zgradbeno zelo zanimiv. Zgodba nas zaradi odlično opisanih srhljivih elementov posrka vase; nehote raziskujemo krivca za Deimantino nesrečo. Roman pa je tudi odlično psihološko podprt, saj v ozadju nesreče spoznamo 16-letno dekle, ki se dojema kot oseba z dvema psihološko ločenima življenjema. Eno je preteklo stanje otroka; spoznamo pasivno debelušno dekletce po imenu Anika, ki je tarča posmehovanja. To sicer dokaj mirno prenaša, dokler se ne zgodita travmatična dogodka, ki jo čustveno zelo poškodujeta. Anika takrat postane Ana in se odloči, da Anika ne želi biti nikoli več. Postane drugačna, spremeni svojo podobo, počne druge stvari; svojo travmo želi pustiti daleč za seboj. Zamenja okolje, obiskuje psihoterapevtko. Ana je samosvoja, zdi se, da se ne pusti prizadeti, raje kot sebe prizadane druge.

Je preračunljiva, a je njen, sicer šibko nastavljen moralni kompas vseeno moč zaznavati. Na videz samozadostna Ana se pod bremenom nesrečnega vikenda lomi, a se (še) ne zlomi … Pod vplivom prijateljevih besed spozna metaforo, da ena reka lahko pogoltne drugo, in začne znova.

Knjiga z večplastno vsebino bo zagotovo zanimivo branje nekoliko starejšim mladostnikom, saj posega v svet mitologije, vprašanja prijateljstva in obravnave travme. Gre za hvaležen odmik od instantnih mladinskih del.

• Najdete me tudi na Instagramu.
• Založba: Malinc
• Št. str.: 164