Leposlovje za odrasle

JULIA PHILLIPS: IZGINULI SVET

9 julija, 2021 Napisal: Listanje Ni komentarjev

Roman Julie Phillips z naslovom Izginuli svet (Disappearing Earth) je konglomerat življenjskih tirnic več ljudi s Kamčatke. Avtorica je dogananje, vpeto v pristen milje izvrstno opisala (kot sem izvedela, je nekaj let celo živela na Kamčatki in jo je imela priložnost spoznati ne le zgolj turistično). Ta veličasten vpogled v družbo onkraj sveta se odstira na več plasteh; najprej nas lahko presune pravljična severnjaška pokrajina, ki počiva na vulkanskih tleh. To je svet divjine, kjer protagoniste (ja, več jih je) lahko preseneti medved, lahko opazujejo tjulnje, se preživljajo z vzrejanjem severnih jelenov … Skorajda romantizirana dežela, ki se razprostira na 1250 km dolgem polotoku med Tihim oceanom in Ohotskim morjem, zaradi odmaknjenosti in političnega ustroja preteklega stoletja in polpretekle zgodovine skriva tudi marsikaj trpkega.

Prvo, kar v delu Izginuli svet zbode v oči, je stereotipno dojemanje Drugega; tako kot Rusi zaničevalno doživljajo staroselce (ki jih je na Kamčatki kar nekaj: Eveni, Čukči, Korjaki, Aleuti …), je prisoten tudi obraten pogled. Stališča staroselcev še nekako razumem, saj so bili depriviligirani v času sovjetizacije, ko so staroselce strpali v zanje odrejene prostore, jih razlastninili in pomaknili na družbeno dno.

Ko se na severu kaj zgodi, je nadaljeval, ni na to nihče pozoren. Ko se enaka stvar zgodi tu spodaj, pa je takoj pomembna novica. Leta osemindevetdeset je bila energetska kriza, se spomniš? Doma smo bili dobro leto brez elektrike. V Palani so ljudje umirali od mraza. Ampak v mestu pravijo, da jih je zeblo samo tri ali štiri mesece, kakor da tisto leto nič ne pomeni, ker se je dogajalo samo nam. (str. 93)

Velikanski razkorak se pokaže točno tam, kjer se ne bi smel ‒ pri vrednotenju policije, za katerega izginulega otroka je potrebno/vredno organizirati iskalno akcijo.

Artjom ji je dal poročnikovo številko, nato mu je pisal še sam in priložil Liljino fotografijo z mature, vendar odgovora ni bilo. To ni bilo posebno presenečenje. Lilja je bila pogrešana tri leta, bila je Evenka, otrok nepomembnih staršev. (str. 168)

V retrospektivi izvemo za izginotje najstnice Lilje v ruralnejšem, severnejšem Esu, kar je bilo s strani policije in okoliškega prebivalstva prikazano kot pobeg od doma, naprti se ji promiskuiteta. Povsem drugačna zgodba se zgodi, ko sredi belega dne izgineta sestrici v Petropavlovsku. Vsak vogal je polepljen z njunima fotografijama, vsi mediji poročajo o tem, a vse sledi so zabrisane.

Ali tisti ruski punčki, ki sta izginili poleti, je rekel Čander. Kar naprej poročajo o tem. Spet in spet nam kažejo preiskovalce in njuno mamo. Njihove obraze poznam bolje, kot sem v mladosti poznal lastne sosede. Kaj pa tista evenska punca, ki je izginila pred tremi leti? Kdo je poročal o njej? Kdo sploh še pomisli nanjo? (str. 93)

Pripovedni lok Izginulega sveta gradijo enodnevni dogodki iz življenja več oseb (vsak mesec beremo eno), začenši z zgodbo o posledicah cunamija, ki jo starejša od ugrabljenih sestric pripoveduje mlajši. Neverjetno dovršeno nanizani dogodki nas držijo v primežu zanimanja, saj je izbor oseb zelo razplasten. Priče smo tako npr. celjenju ran družine izginule najstnice, prekletstvu 27. februarja, srečanju z medvedom, o poporodni osamljenosti in naveličanosti rutine, prepovedi druženja z otroki staroselcev, o folklornemu praznovanju novega leta ob poletnem solsticiju.

V severnejšem predelu Kamčatke še vedno živijo tradicionalno, skorajda samooskrbno ‒ ukvarjali so se z vzrejo severnih jelenov, kar je od prebivalcev zahtevalo navajenost na trdo življenje. V tem primeru so moški prevzemali vajeti v roke; bili so odločni, pogumni, živeli so z naravo in v tem so se znašli. Po politizaciji Kamčatke so staroselce belci (tj. Rusi) stisnili v kot, sami pa so razvili način življenja, ki je blizu zahodnjakom. Zaradi trka dveh močnih kultur, političnih in verskih prepričanj prihaja do osebnostnih kriz ‒ moški se vdajajo alkoholu, nadzirajo in omejujejo svoje ženske ali pa ravno nasprotno ‒ se zanje sploh ne zmenijo (brez težav zapustijo svoja noseča dekleta, se preselijo v notranjost Rusije in psihološko prerežejo s svojo preteklostjo). Staroselke so še delno v primežu partiarhalne vzgoje; občutek nadzora zamenjujejo z ljubeznijo, a vedno več je skušnjav po neznanem, neodkritem, neobčutenem. Te strasti se običajno dogodijo v Petropavlovsku v času njihovega študija. Nasprotno pa iz ruskih deklet že veje duh feminizma; promiskuitetno življenje se jim ne zdi sporno, želijo živeti v Sankt Petersburgu, ki je v predstavah hrepenečih mladostnic kot Indija Koromandija. Istospolna usmerjenost pri mladih ni več tabu, starejši pa se sramujejo svojih otrok, prav tako se bojijo, da se jim bo družba tradicionalnih vrednot maščevala.

Toda ko so deželo zajele spremembe, je šlo navzdol tudi s Kamčatko. To je bil konec njihove civilizacije. Valentini je bilo žal hčere, žal vseh mladih, ki bodo odrasli brez ljubezni do domovine. (str. 68)

Najbridkejša je Marinina zgodba. Marina je mati ugrabljenih deklic, ki po enem letu od izginotja še vedno ne ve, kaj se je z njima zgodilo. Izredno občutene misli obupane matere bralca ne pustijo ravnodušnega. Na nekem folklornem dogodku staroselcev, kamor je kot novinarka vabljena, se stvari zelo neprisiljeno začnejo naglo odvijati.

Gre za izredno zanimivo branje, zame predvsem iz antropološkega, psihološkega in geografskega vidika. Sploh v slednjega se je Julia Phillips zelo poglobila. Zelo priporočam.

Share: