Izredno lično oblikovan in ilustriran mladostniški roman, ki je prejel nagrado Estonskega državnega sklada za kulturo za najboljše mladinsko delo leta 2020 in je bil izbran v katalog Bele vrane, je napisal estonski avtor Juhani Püttsepp (1964), ki, zanimivo, po svoji izobrazbi izhaja iz naravoslovnih vrst. Pisatelj, že uveljavljen avtor, v svojem romanu Luna kot zlata ladja, ki je, mimogrede, naslov dobil po estonski (najverjetneje) ljudski pesmi, ni dal prednosti motivom narave, kot je bilo to običajno v nekaterih drugih njegovih delih.

Zgodba z realističnimi nastavki govori o priletni estonski gospe Keete, ki se je po dolgem času s Švedske opogumila vrniti v rodne priobalne kraje. Spremljamo jo v njeni rani mladosti, kjer tretjeosebni pripovedovalec odkriva družbeno-politične razmere v Estoniji v nemirnem letu 1944. Prebivalci so se bolj kot Nemcev bali Sovjetov, strahoma so si izmenjavali informacije o deportaciji ljudi v Sibirijo, od koder ni bilo nikakršnih novic. Keetin oče je domneval, da bi tudi njega kot učitelja utegnila doleteti podobna usoda, zato je hčerki zaupal, kar sta se dogovorila z ženo.

Saj se spomniš, kaj se je zgodilo z Jaanovimi starši. Oba so prijeli in ju poslali v Sibirijo, še danes nihče ne ve, kako je z njima. Ne vemo, ali sta živa ali mrtva. Pa nista bila ničesar kriva. Jaanov oče je bil ravnatelj naše šole. Tudi mene lahko doleti enaka usoda, če rdeči dobijo vojno in pridejo nazaj na oblast. (str. 19)

Družina je kot 25000 drugih Estoncev zaradi strahu pred ponovno okupacijo Sovjetov sklenila pobegniti čez Baltsko morje na Švedsko, ki se je izrekla za nevtralno državo. Negotove razmere pokažejo pravi jaz ljudi, zato so le izbranim zaupali svoje namere. Delo nam daje slutiti stisko ljudi, ki so z dotrajanimi plovili zapuščali domovino, da bi ušli okupatorju. Mnogi so med potjo v svobodo umrli.

Bolje umreti kot svoboden človek na morju kot med prisilnim delom v Sibiriji, se je pridušal stari ribič. (str. 63)

Šele svobodna Latvija starejše ljudi privablja, da se vrnejo v rodne kraje, a vrnitev jim obuja trpke spomine, ki so jim odvzeli brezskrbno otroštvo in mladost.

Delo ima kljub preprosto in analitično napisani zgodbi tudi dokumentaristično vrednost. Avtor je roman posvetil svojim sorodnikom, ki so na poti v svobodo izgubili življenja. Avtentičnost je poskušal prikazati z obiski krajev, kjer je potekalo izkrcanje in z intervjuvanjem preživelih. Kljub trpkim zgodbam delo ni travmatično in je primerno tudi za osnovnošolce. Zamolkle informacije so tako vzpodbuda za pogovore o svobodi, ki kot temeljna človekova potreba premaga še tako velike strahove.

Share: