Mladinski roman nemške pisateljice Petre Postert se dogaja v neznanem neurbanem kraju v časovnem razponu enega leta. Vsako poglavje zajema en mesec v letu 12-letne junakinje Josy Bruckner, njeno zgodbo pa dopolnjuje še dogajanje čebel v tistem mesecu. Ne gre za življenje katerihkoli čebel, temveč čebel Josefine Clare Bruckner (na kratko Josy), ki jih je podedovala po umrlem dedku. Glavna junakinja v romanu doživi mentalni preporod, saj jo dediščina nekako prisili, da začne na življenje gledati bolj stvarno. Njeno ugodje, npr. želja imeti psa, ukvarjanje z zgolj vodenimi in plačljivimi dejavnostmi in dojemanje sebe kot center dogajanja se s pomočjo čebel spremeni v bolj humano vrednoto; tj. skrbeti za druge, razumeti druge. Ta vrednota postane tako močna, da zamaje tudi vzgojni vzorec njenih staršev.

Šele tistega dne, ko je iz panja odletel roj, torej pred natanko štirimi tedni, je prvič zares začutila naklonjenost do svojih čebel, in to tako, da je kar zabolelo. Mogoče, tako je Josy razmišljala pozneje, mogoče je ljudem težko vzpostaviti odnos s čebelami, ker so tako drobna bitijca. Ne prevzamejo te tako hitro kot na primer kužki. Oči so pomembne, večinoma je vse odvisno od oči. Čebelje oči so ogromne. Ampak človek nikoli nima občutka, da ga čebela gleda, nikoli ne pomisli, da se na kar koli odziva, v teh očeh se nikoli ne opazi veselja, strahu ali jeze. Čebele ostajajo na varni razdalji. čebelam res ne odpreš zlahka srca. Ampak potem se vseeno zgodi. Ljubljene čebele. (str. 114)

Dogajalni prostor je morda namerno neopredeljen, saj bi ga lahko umestili v katerekoli konce sveta, kjer obstajajo zadostni pogoji za življenje čebel. Tako beremo o ulicah, kjer se dogajanje odvija: Sneguljčičina pot, Pot sedmih kozličkov, Pot žabjega kralja itd. Osrediščenost zgolj na dogajalni čas tako Josy kot tudi čebel je tista prava srž zgodbe. Pisateljica dekletovih let ni izbrala zgolj naključno, saj sovpadajo s pomembnim dogodkom iz življenja njenega dedka. Takrat se je pisalo leto 1945 in dedkova družina se je v strahu za preživetje odločila pobegniti pred Rusi. Paleto neprijetnih čustev, ki jih je verjetno doživljal, si lahko empatična Josy predstavlja preko pripovedovanja njegove najboljše prijateljice in čebelarke, Josyjine mentorice, Alme. S pomočo tega Josy prepozna dragocenost dediščine, ki ji je bila zaupana, in hkrati svojo mater odreši neutemeljene zamere do svojega očeta, Josyjinega dedka. Dokler je živel, je čebele, s katerimi se je tako strastno ukvarjal, doživljala kot rivalke in je menila, da jih ima raje kot njo in njenega brata.

Zanimive vsebinske popestritve prinesejo Josyjin novi sošolec Mirkom, ki si želi dekličine bližine, učitelj matematike, Guntram, ki se zanima za učenkino dejavnost, in Dieter, jedek član čebelarskega društva. Ko začnejo izginjati panji, se začenja tudi spreminjati napetost v zgodbi; priča smo nenadnim zagonom in umirjanju. Ravno to je uspešna dinamika, ki daje Josy čas za premislek o tem, koliko ji čebele res pomenijo in to ne glede na materino negativno mnenje o njih, bralec pa nehote začne razmišljati o tem, kdo bi bil najprimernejši osumljenec za kaznivo dejanje. Uvodno poglavje se, zanimivo, prične z mesecem decembrom in ne z januarjem, kot smo vajeni glede na koledar. Čebele so takrat v stanju neizletanja in simbolično mirujejo, ravno tako, kot je v tistem mesecu za vedno obmiroval Josyjin dedek, ljubitelj čebel zaradi čebel samih. Ni mu bila pomembna ekonomska korist, ki bi mu jo prinesla morebitna prodaja medu (kot nekaterim drugim čebelarjem), temveč to navezanost vzdružuje subtilni element, ki vse to presega. Ravno ta ljubezen zaradi čebel samih je pogoj za varno čebelarjenje (npr. načini odpravljanje varoje).

Od njega sem se naučila, da so v življenju obdobja, ko se ne smeš ozirati nazaj, niti za sekundo. Ne smeš se predajati preteklosti, hoditi moraš naprej. Korak za korakom, korak za korakom. Dan za dnem. Da lahko sploh živiš naprej. Da lahko spet dočakaš dobre čase. Tako, kot to počnejo čebele. Že od nekdaj. (str. 68)

Mladinsko delo, ki bi ga lahko prebral tudi vsak odrasel, je na nek način tudi nevsiljivo poučno, saj spremljamo življenjski cikel čebel. Žuželke, ki so preživele mnoge zgodovinske prelomnice, so za življenje posameznika pomembnejše, kot si utegnemo predstavljati. Pomoč pri ozaveščanju pomena čebel je zagotovo tudi razglasitev svetovnega dneva čebel, ki ga po zaslugi Generalne skupščine OZN obeležujemo 20. maja vsako leto od leta 2017 dalje. Pomembne koščke v mozaik predstavljajo tudi nam dostopne knjižne in filmske novosti s tega tematskega področja, nekatere so nas že razveselile v preteklem obdobju (npr. kratka zgodba Čebelja družina iz istoimenske zbirke kratkih zgodb Anje Mugerli in severnomakedonski dokumentarni film Medena dežela: zgodba človeka in narave). Kako pomembne so čebele tudi v slovenski mentaliteti, kaže tudi izbira glagolov za pomembnejše dejavnike v življenjskem ciklu čebel: čebela se za razliko od ostalih živali rodi in umre.

Share: