Otroško in mladinsko leposlovje

Jasminka Petrović: POLETJE, KO SEM SE NAUČILA LETETI

21 oktobra, 2025 Napisal: Listanje Ni komentarjev

V mladinskem romanu srbske avtorice Jasminke Petrović, ki je avtorica več kot trideset književnih del, se nam skozi doživljanje najstnice Sofije razgrne zamolčana družinska travma, ki jo pred njo spretno skrivajo njeni starši in stari starši. To bi jim predvsem mlajši bralec težko zameril, saj je v tej odločitvi verjetno skrita želja, da mlade nadebudnice ne bi obremenjevali s posledicami zadnje vojne na Balkanu. Tako kot vsaka je tudi slednja poleg žrtev globoko zarezala v življenje malih ljudi, saj so zamere, osnovane na nacionalni osnovi še razmeroma sveže, globoke in boleče. Lažje je pozabiti …

Rada sem imela Jugoslavijo. Ej, kako lepa dežela je bila to. Toda nekomu ni bilo po godu, da smo tako različni in hkrati složni, pa so nas sprli med sabo. Danes se vlaga velik denar v raziskave o večkulturnosti in strpnosti, mi pa smo tako živeli, vsi skupaj ... (str. 48)

V delu s pomenljivim naslovom Poletje, ko sem se naučila leteti Sofija v vlogi pripovedovalke doživi preobrazbo v 23 poglavjih, ki jih pravzaprav predstavljajo 23 noči, ki jih preživi z babico in njeno sestro na Hvaru, njunem rojstnem kraju. Sofija po delčkih spoznava domovino svoje babice, njene sorodnike in razlog za to, da ji je bil delček identitete zamolčan. Ko ob babičinem smrčanju in poslušanju škrebljanja čaka, da jo obišče spanec, premleva tudi s humorjem začinjene dogodke preteklega dne. Sprva so prepredeni s tipično najstniškimi problemi.

Ne morem verjeti. Kakšno smolo imam! Obup! Pa smo se zmenili, da gremo jutri spet na plažo skupaj s Svenom. Najraje bi se fentala, častna moja. En teden prezgodaj sem jo dobila. To ni fer. To res ni fer. Zdaj se mi bodo pojavili še mozolji. Na jok mi gre. (str. 132)

Ko pa dekle začne odkrivati koščke velike skrivnosti, vzljubi tujost (dialekt, rutino, Luce) in se sprijazni z odmaknjenostjo od beograjskih tračev in delno izoliranostjo, ki ji omogoča samorefleksijo, se Sofija začne spreminjati – postaja tolerantna, razumevajoča in odgovorna – to pa so poleg soočanja z žalostnimi dogodki gradniki, ki so njeno osebnost tako izpopolnili, da se je metaforično dvignila nad vsemi; kar utemeljuje tudi naslov dela.

Hvala vama, zelo sem vama hvaležna, toda jaz kril ne potrebujem več. To poletje sem se naučila leteti. (str. 151)

Poletje, ko sem se naučila leteti je delo, ki ga bodo poleg odraslih radi brali mladostniki, morda tudi tisti, ki se bodo s svojimi nekoliko čudaškimi starimi starši odpravili na počitnice. Nevsiljivo topel roman, ki koleba med različnimi jezikovnimi zvrstmi, nam tako ponuja vpogled v doživljanje beograjske najstnice, ki v svojem življenju slalomira med družinsko rutino in spremembami v svoji družbi, ki pa se hrani z dnevno doziranimi mini dramami, ki so vse obelodanjene na družabnih omrežjih. Zahtevo po e-dostopnosti tako postavi na glavo nekoliko trmoglava babica Marija, ki se po mnogih letih odpravi v svoj rodni kraj. Sofija, ki jo spremlja, tako v slabem mesecu dni odkrije samo sebe in vse, kar je v življenju resnično pomembno.

Share: