Ob branju sodobnih mladinskih romanov pogosto trčim ob problemske romane, ki mladini skušajo približati problematiko, s katero se večina ne srečuje, npr. vprašanje spola, seksualnosti, uživanja drog, nasilje, vojna, revščina idr. Z rahlim oklevanjem sem zagrizla v branje Divjine, ker nisem točno vedela, kaj od naštetega lahko pričakujem.

Mladinski roman irskega avtorja Roddyja Doyla (1958) s pomenljivim naslovom Divjina nad odvede na dva dogajalna prostora, ki se izmenično sledita po poglavjih. Prvi je Dublin, kjer se dogajanje prične in tudi konča. Gre za urbani prostor, kjer v eni izmed hišk živi na videz povsem običajna petčlanska družina. Že samo to dejstvo lahko poraja navihane asociacije na divjino, ki se v vsakodnevnem življenju dogaja v neskladnostih med odraščajočo madežjo in odraslima. Vendar je divjina z naslova večpomenska.

Grainne, starejša “sestra” Toma in Johnnyja, je pravzaprav njuna polsestra, česar se vsi družinski člani zavedajo, vendar ne ustvarjajo razlik. Težavo in neke vrste odvečnost, nepripadnost družini (predvsem mačehi Sandri in mlajšima polbratoma) pa na skrivaj boleče predeluje sama. Tipično najstniško trpljenje je tako obremenjeno še z neko vrsto krizo identitete, saj v svojih sanjarjenjih poveličuje svojo pravo mamo in si predstavlja, kako se z njo sprehaja v New Yorku. Kraj njenega bivališča je pravzaprav edini stvaren podatek, ki ga ima o njej, vse ostalo so skromni spomini iz otroštva in popačene domišljijske predstave, za katere pa še sama ne ve, ali so plod nekdanje realnosti ali ne.

Dolgo sta bila samo on in Grainne. Prav v redu je bilo. Seveda sta bila osamljena, a sta bila osamljena skupaj. Grainne je pogrešala mamo in sčasoma nehala verjeti, da se bo kdaj vrnila. (str. 18)

V takšno čustveno razklanost senzibilne najstnice nekega dne prispe sporočilo njene prave mame, da si jo želi obiskati in spoznati. Predstavljamo si lahko konglomerat dekletovih čustev, od pozitivnih, polnih hrepenenja, do negativnih, polnih grenkobe ob večno zastavljenih vprašanjih, zakaj jo je zapustila in se vse do tistega trenutka ni zmenila zanjo. Vendar si želi priti stvari do dna in obema da priložnost, priložnost, ki je sama od ranega otroštva ni imela. Gre za izjemno zrel Grainnin odziv ob upoštevanju njenih adolescentnih težav, ki ga ne bi zmogel niti marsikateri odrasli. Dekle ob začetnem razburjenju, razumljivo, potrebuje mir in oporo, da lahko prediha novonastalo situacijo. Ničesar pa doma ne prejme, saj sta mlajša polbrata zaradi razlike v letih na drugi kognitivno-čustveni ravni; njiju ni nihče zavrgel, imata eden drugega in mater, ki ljubeče skrbi zanju. Ob njunem nerazumevanju si odpre vrata v svet hrepenenja, želi si zaživeti na novo, s pravo mamo, s katero bi nadomestili vse zamujene trenutke.

Bila je drugačna Grainne. Pošast, ogromna, zoprna mula. Teroristka. Po tistem, ko je zabrisala skodelico v Sandro, je Frank Sandri predlagal, da bi si mogoče ona in fanta vzela malo oddiha. (str. 25)

V takšnem nemogočem stanju se Sandra, Grainnina mačeha, 12-letni Johnny in 10-letni Tom, podajo na enotedenski odklop na finski del Laponske. November na Irskem je kvečjemu vlažen in pust, na severu Finske pa so razmere drugačne, čaka jih prava snežna pravljica.

Svetloba je bila zdaj drugačna. Tu je bilo temneje. Drevesa so se zraščala visoko nad njimi, svetloba je bila narezana na dolge trakove, ki so se ožili, dokler niso sani zapeljale globlje med drevesa, svetloba pa je ostala za njimi. (str. 90)

Otroka večino časa tarnata in se zbadata, delujeta malce razvajena. Podajo se na edinstveno dogodivščino v osrčje divjine, ki irske obiskovalce spremeni in zaznamuje. Prelepa neokrnjena pokrajina, ki se odpira pred njimi, je nekaj, kar bi si zaželel vsak ljubitelj narave. Fantoma je bila velika dodatna vrednost skrb za haskije, pse, ki so vlekli sani.

Roke so ju bolele, čeprav sta nosila rokavice. Ni važno. Na jok jima je šlo, roke sta imela zdaj premrle in otrple. Ampak jima je bilo res čisto vseeno. Nora sta bila na te pse. Nikakor nista hotela stran. (str. 109)

Kar naenkrat se njuna vsakodnevna zdolgočasenost zamaje; postajata odgovorna in živita v skrbi za druge. To se najbolj pokaže v trenutku, ko spoznajo, da njune mame ni v taboru. Odrasli kličejo na pomoč reševalce, a otroka jo ubereta po svoje, kar kaže na vseprisotno podcenjevanje otrokovih sposobnosti v zahodnem svetu. Otroci zaradi helikopterske vzgoje nimajo pravih vzvodov, da bi izkoristili vse svoje potenciale, ki so točno na izletu v divjini, ko se zgodi nepričakovan dogodek, vzpostavljeni v pravi smeri. Neustrašno se podasta v divjino, a slabo opremljena, kar bi bilo lahko skorajda usodno. Še enkrat več se izkaže, da je kakršnokoli poznavanje preživetja v naravi lahko tisti ključni element, ki odloča med življenjem in smrtjo. Veščin taborništva fanta vsekakor nista imela, sta pa bila ob menjavi okolja izjemno proaktivna; opazovala sta vsak gib vodnikov psov in srkala vase vse okoli sebe. Izredno tankočutno je opisan prehod med začetno egocentričnostjo obeh fantov do skorajšnjega prostovoljstva, skrbi za druge. Ta se najprej pokaže, ko kljub hudemu mrazu skrbita za to, da imajo psi po vožnji kaj piti in se stopnjuje do žrtvovanja za druge. Neverjetno, kaj bivanje v divjini povzroči v mentalnem svetu posameznika.

Vir: Finlandlocalguide 

Zgodba Roddyja Doyla, ki bi morda utegnila biti celo resnična, zelo nevsiljivo opisuje, kako mora tudi mlad človek včasih stopiti iz svojih okvirjev. Grainne je s simbolnim sprejetjem mamine zgodbe odvrgla velikansko breme, kar ji je pomagalo, da je svojo prej tako razumljeno grozno družino doživljala brez napačno ustvarjenih konotacij. Tom in Johnny sta z nekonvencionalnim razmišljanjem premagala odraslo rutiniranost in pripomogla k obstoju svoje družine, kot sta jo poznala pred prihodom v divjino. Za to sta bila kasneje nagrajena ‒ v spomin za svoje požrtvovalno dejanje bosta dobila svojega psa, haskija.

Roman Divjina je v za mladega bralca nezahtevnem slogu in z malce večjo pisavo dobrodošlo branje. Čeravno se skušamo spolnim oznakam izogibati, menim, da bo delo všeč tako dekletom kot fantom, saj gre za hkratno doživljanje čustvenega in akcijskega sveta mladostnikov. Ob tem pa ni nepomembno opisovanje prelepe narave, ki tudi najstnike pusti odprtih ust (pa čeprav zaradi nevsakdanjega haski safarija).

Share: