Ob branju sodobnih mladinskih romanov pogosto trčim ob problemske romane, ki mladini skušajo približati problematiko, s katero se večina ne srečuje, npr. vprašanje spola, seksualnosti, uživanja drog, nasilje, vojna, revščina idr. Z rahlim oklevanjem sem zagrizla v branje Divjine, ker nisem točno vedela, kaj od naštetega lahko pričakujem.

Mladinski roman irskega avtorja Roddyja Doyla (1958) s pomenljivim naslovom Divjina nad odvede na dva dogajalna prostora, ki se izmenično sledita po poglavjih. Prvi je Dublin, kjer se dogajanje prične in tudi konča. Gre za urbani prostor, kjer v eni izmed hišk živi na videz povsem običajna petčlanska družina. Že samo to dejstvo lahko poraja navihane asociacije na divjino, ki se v vsakodnevnem življenju dogaja v neskladnostih med odraščajočo madežjo in odraslima. Vendar je divjina z naslova večpomenska.

Grainne, starejša “sestra” Toma in Johnnyja, je pravzaprav njuna polsestra, česar se vsi družinski člani zavedajo, vendar ne ustvarjajo razlik. Težavo in neke vrste odvečnost, nepripadnost družini (predvsem mačehi Sandri in mlajšima polbratoma) pa na skrivaj boleče predeluje sama. Tipično najstniško trpljenje je tako obremenjeno še z neko vrsto krizo identitete, saj v svojih sanjarjenjih poveličuje svojo pravo mamo in si predstavlja, kako se z njo sprehaja v New Yorku. Kraj njenega bivališča je pravzaprav edini stvaren podatek, ki ga ima o njej, vse ostalo so skromni spomini iz otroštva in popačene domišljijske predstave, za katere pa še sama ne ve, ali so plod nekdanje realnosti ali ne.

V takšno čustveno razklanost senzibilne najstnice nekega dne prispe sporočilo njene prave mame, da si jo želi obiskati in spoznati. Predstavljamo si lahko konglomerat dekletovih čustev, od pozitivnih, polnih hrepenenja, do negativnih, polnih grenkobe ob večno zastavljenih vprašanjih, zakaj jo je zapustila in se vse do tistega trenutka ni zmenila zanjo. Vendar si želi priti stvari do dna in obema da priložnost, priložnost, ki je sama od ranega otroštva ni imela. Gre za izjemno zrel Grainnin odziv ob upoštevanju njenih adolescentnih težav, ki ga ne bi zmogel niti marsikateri odrasli. Dekle ob začetnem razburjenju, razumljivo, potrebuje mir in oporo, da lahko prediha novonastalo situacijo. Ničesar pa doma ne prejme, saj sta mlajša polbrata zaradi razlike v letih na drugi kognitivno-čustveni ravni; njiju ni nihče zavrgel, imata eden drugega in mater, ki ljubeče skrbi zanju. Ob njunem nerazumevanju si odpre vrata v svet hrepenenja, želi si zaživeti na novo, s pravo mamo, s katero bi nadomestili vse zamujene trenutke.