Iz zgodb pod okriljem Arktike se nam skorajda poetično prikaže ledena celina, kjer prebivalci kljubujejo krvoločni naravi. Izriše se nam kulturno precej neznan svet: redko naseljeni prebivalci živijo v iglujih, ki jih napadajo prestradani severni medvedje in ki jih odnaša pomladno lomljenje ledu. Preživetje jim omogoča večinoma to, kar so sposobni ujeti sami. Beremo o nastavljanju zank, lovljenju lososov kar iz navrtanih lukenj v teh igluja, spopadih s severni medvedi … in o uživanju toplotno neobdelanega mesa. Nepredstavljivo je, da so v posebno težkih trenutkih “žrtvovali” tudi starejšega, dela nezmožnega sorodnika, da so se lahko preživeli.

V zgodbah, kjer je dogajalni prostor realen, se izkaže tudi kulturna vrzel med “rjavokožci”, kot se imenujejo sami, in prišleki, tj. belci. Bele ženske se jim zdijo prelepe, a hkrati premalo debele, da bi jih želeli za ženo. Belci se jim zdijo spoštovanja vredni, nanje ne gledajo slabšalno. Vse tehnološke novotarije, ki so v rokah prišekov, imenujejo “hudič” oz. “hudičevo delo”. Zaradi slabših prehrambenih razmer in zdravniške oskrbe v starih letih z nekaj zobmi, ki jih še premorejo, sesajo robove mroževih kož.