Založba Učila je letos izdala biografijo o eni najbolj znanih pisateljic otroške literature širom sveta, Astrid Lindgren (1907–2002), ki jo je napisala Susanne Lieder. Kljub temu da je bila slavna pisateljica bolj kot ne zaprta vase in da ni marala soja žarometov, se je avtorica pričujočega biografskega dela zakopala v obstoječe vire in zapisala izredno berljivo zgodbo o neverjetno žilavi Švedinji, ki je tudi v težkih trenutkih nista zapustili igrivost in občutek za pravičnost. Ne gre za prikaz celotnega avtoričinega življenja, pač pa so najbolj izpostavljeni otroštvo, mladostništvo in odrasla doba; natančneje trenutki, ki so Astrid Lindgren pripeljali do velikanskih uspehov na področju pisateljevanja. Pot do tam pa je bila velikokrat tudi trnava …

Pri tako uspešnih pisateljih literarna srenja pogosto odkriva vzvode za pisateljsko žilico. Astrid Lindgren je sama omenjala, da je treba dati svoji domišljiji prosto pot. Srečno otroštvo, polno svobode in razigranosti sta dala Astrid in njenim trem sorojencem temelje za pripovedovanje. Glavno bolečino ji je prizadejalo nenačrtovano materinstvo pri 18 letih, zaradi česar je bila po njenem mnenju primorana otroka oddati v rejo, o pravilnosti in primernosti česar se je najbrž spraševala celo življenje. Selitev od njej ljubega domačega kraja in ljubeče družine je bilo njej samoumevno, češ da je na tak način zavarovala ugled staršev. Na začetku prejšnjega stoletja je tudi na Švedskem veljalo prepričanje, da je otrok, rojen izven zakonske zveze, plod nemoralnosti in nekaj, kar je vredno obsojanja. Astrid se s tem dejstvom ni obremenjevala, za mnenja drugih se ni nikoli preveč ozirala. S tem je pogosto povzročala dvigovanje obrvi drugih, a prepričanje v svoj prav je obrodilo sadove. Otroka je po treh letih zopet dobila v skrbništvo; pri tem pa razberemo pravo nrav te svetovno znane pisateljice, ki pa ni nikoli prejela Nobelove nagrade za književnost. Razumela je otrokovo stisko in strah, kar pa mu je skušala olajšati s pripovedovanjem zgodb.