V romanu Kresničevje, ki si je prislužil letošnjega kresnika, igra povezovalno vlogo gozd v svoji primarni vlogi – kot prostor bivanja rastlin in živali pa tudi kot prostor odmika za vse, ki potrebujejo odklop od vsakdana. To, kar daje romanu posebno vrednost, je, da avtorica z izbrušenim slogom gozdu vdahne tudi mistične elemente; rojevajo se skrivnosti, bukev čuti trpeče, ki so se zatekli vanj, vseskozi opominja na preteklost in daje občutek, da je človek v njem skrit in nepomemben.
Agnes se spominja, kako jima je oče nekoč davno, ko sta se s Klaro stiskali na trdi vzmetnici te koče, on pa je prenočeval kar na tleh, pripovedoval o bitjih, ki varujejo nočni gozd: o dolgozobih sivih polesnjakih in drevesnih vilah, ki si postiljajo v duplinah, sprijete v tesne grozde kot roji čebel. Pripovedoval je o škropniku, kot snop isker sijočem, spreminjajočem se bitju, ki seda na dimnike in vrhove dreves, povzroča požare in krade otroke iz njihovih domačih postelj. (str. 65)
