V zadnjem času sem naletela na dva odlična romana poljskih avtorjev mojih let, na Rjo in Pupo. Obe deli v glavno vlogo postavljata vnuka in njuni babici, ki sta preživeli vojne grozote.

Roman Pupa govori o Pupi, kakor so ljubkovalno klicali avtorjevo babico. Odlikuje ga svojstven pripovedni slog, saj sem si ga predstavljala kot listanje po rodbinskih fotografijah, kjer se razodevajo življenjske zgodbe upodobljenih – ker gre za časovno oddaljene dogodke (gre za konglomerat zgodb 5 generacij), ne čutimo trpkosti. Pupa se nam v vseh svojih obdobjih kaže kot močna, inteligentna in ponosna ženska, ki se je zavzemala za židovske otroke in ostale v stiskah – tako kot njen dedek.

Roman Stvari, ki padejo z neba finske avtorice Selje Ahave z več zornih kotov prikazuje skorajda absurdne nesreče, ki imajo za žrtve in njihove najbližje hude posledice: smrt, socialno izoliranost, depresijo, travmo, življenje v iskanju odgovorov …

Bivanje v Žagovinasti hiši je prikazano kot eno samo čakanje, kdaj se bo nekaj sesulo kot hišica iz kock. V prostoru med stenami je nasuto žaganje, ven lezejo žužki in listje in skozenj odteka življenje, vse dokler se brutalno ne ustavi za Saarino mamico. Nekaj nedoločenega ji je padlo na glavo. Samo to. In konec.

Roman V Sibirijo v retrospektivi prvoosebne mlade pripovedovalke, Danke po rodu, prikaže doživljanje vojne skozi otroške oči in trpko podoživljanje vseh izgub po njej.

Čeprav se je Danska v 2. svetovni vojni opredelila kot nevtralna država, to običajnemu življu ni kaj dosti pomagalo. Ovajanje, zasledovanje, stroge policijske ure, preganjanje judov je bilo tudi zanje nekaj popolnoma vsakdanjega. Če jim že okoliščine niso prizanesle, bi morda naivno pričakovali, da bo vsaj družina varen pristan. A ne za pripovedovalko … Ves čas išče varnost, za katero se zdi, da jo bo našla v Sibiriji, ki si jo je izbrala kot življenjske sanje. Pa čeprav jo vseskozi zebe in jo prijatelji poučijo, da je tam še hladneje.

Skrivnostni čarovnik Sigurd pošlje dvojčka Riba in Tuna v labirint, ki ga je sam kralj velel odpreti za svoj rojstni dan. Gindurci, ki sicer zaradi nenavadnega razloga ne zapuščajo svojih domov, so se podali v lov za doživetji.

Labirint ponuja pot v sedem začaranih gozdov, kjer kraljujejo tudi drevesa, med katerimi so tudi današnji živi fosili. Za glavna junaka se začne epsko potovanje, v katerem se preizkusita tudi v kovanju rim, razreševanju ugank in v izkazovanju iznajdljivosti, vztrajnosti in poguma.

🕸 Čarovniki in čarovnice, veselo v vaš dan! 🕸

Najdete me tudi na Instagramu.

Rja. Zelo pomenljiv naslov dela mladega poljskega pisatelja, ki mi je bil do sedaj docela neznan. Sicer ne želim soditi vsebine knjig po naslovnici, a ta mi je že na prvi pogled delovala kaotično. Zakaj bi nekdo stopil v pralni stroj?!

Pred nami se v retrospektivi razlije zgodba babice Tośke in njenega vnuka Szymka, ki nam jo zelo premišljeno predstavlja vsevedni pripovedovalec.

V plasteh se nam kaže podoba celotne vasi Chojni in njenih prebivalcev, ki so kar nekako obstali v času – kot bi zarjaveli. Zaznamovala jih je travma 2. svetovne vojne, ko se je skoraj celotna vas razkropila v želji po ohranitvi življenja, a se nato zopet združila. A zdi se, da kremplji strašnih dogodkov vaščanov ne izpustijo iz varnega primeža znanega. Vsak poskus živeti drugače, oditi v Tujino, se izjalovi. Vaščani postajajo talci svojih nerazrešenih travm, ki se prenašajo tudi na mlajše rodove. Pralni stroj deluje kot varen pristan pred Božo, zunanjostjo, izgubo.

Letos izdana zbirka kratkih zgodb Marta Lenardiča s pomenljivim naslovom Boj v požiralniku vas napelje k temu, da požirate oz. goltate hudomušne peripetije eno za drugo.

Večinoma so prvoosebne in vezane na preprost mestni živelj, ki goji posebna nagnjenja do pravilnega in pravičnega parkiranja na ulici pod blokom, alkohola in seksa, nekadilskih sosedov idr. Odlikuje jih odtujenost in anksioznost, ne pozabimo pa tudi hinavščine in vseh ostalih značajskih odlik, ki posrbijo, da življenje ni preveč rožnato.