Roman Nevidni govori o družini Barrøy, ki sama živi na istoimenskem otoku nekje na severni Norveški. Sprva nas realistično pripovedovanje zaziblje v življenje osamljene ribiške družine na prelomu prejšnjega stoletja, ko so moški odhajali s trebuhom za kruhom; pozimi lovit na Lofote in poleti zaslužit kak fičnik pri gradnji železnice. Majhen otok, ki je razdeljen na sektorje, ponuja ravno dovoljšno varnost, da družina kljub skominam po lažjem kruhu, ki ga nudi celina, vztraja v divjih razmerah in preživi. Toda težko. Ostra zima, ki otok spremeni v čisti led, je najdaljši letni čas. Prst na Barrøyu ni dovolj rodovitna, da bi bili poleg krompirja samooskrbni tudi s korenjem.

Dreves ni, po vsakem neurju se odpravijo na obalo pobirat kose naplavljenega lesa, pa tudi ostankov vrvi in ostale ropotije, ki jo znajo ponovno uporabiti. Nizka trava ponuja dovolj krme za nekaj krav in gosi. Poleti jih pesti suša. Na otoku stoji lesena koča, ki ponuja zavetje svojim prebivalcem. Ded Martin je že prestar, da bi še sezonsko lovil ribe na Lofotih, je pa vešč vseh ročnih spretnosti, ki jih vztrajno predaja na mlajši rod. Za hčer Barbro, izredno delavno in preproste pameti se šušlja neizrekljivo, da ima duševno motnjo. Sin Hans je kot vezni člen med življenjem onstran otročka in popolno osamo, je iznajdljiv, delaven in željan gospodarskega uspeha.