Odbite arktične zgodbe so zgodbe s pomenljivim naslovom. Popeljejo nas v samoto severovzhodne Grenlandije, kjer je edini živelj omejen na večinoma sezonske lovce, tu in tam pa rutino prereže le vest o potniški ladji.
Po kavi so se ulegli, žganje jim je veselo poganjalo kri po žilah, uživali so v čudoviti podobi narave. Led se je iskril in svetlikal v sončni svetlobi, dolgi ledeniški jezik, po katerem so se vzpeli, se je zalizoval globoko v zeleno dolino. Videli so iglaste vrhove obalnih gora in videli so morje, ki je bilo zeleno in je spominjalo na spomladanski travnik. (str. 65)
Moški so kleni, pogumni in polni kosmatega humorja, kar pa vseeno ne pomeni, da niso ranljivi. Socialni stiki so vezani le na sezonskega sostanovalca, lovca. Odsotnost raznobarvnih dogodkov, pestrejše družbe, ljubezenskih stikov jih globoko zaznamuje; celo do te mere, da so pripravljeni za navidezno žensko prijateljico zamenjati svojo najboljšo puško in si za najboljšega prijatelja izbrati petelina.
