Jelgava ’94 se glasi dobeseden prevod naslova zanimivega mladinskega dela, ki je sicer zaradi opisa latvijske (ki bi bila lahko nadnacionalna) subkulture morda današnji mladeži malce manj razumljiva, je pa zagotovo izjemni glasbeni prerez dogajanja tedanjega časa. Prav rad pa se bo vanjo potopil vsakdo, ki je (bil) simpatizer metala.

Protagonist dogajanja je Janis, razpet v razponu 16 let. Gre za romanesknega junaka, ki pa je, zanimivo, pri svojih 30. letih še vedno poln filozofskih prevpraševanj o svojem bitu. Nehote se nam vsiljuje misel, ali gre za vsaj avtobiografske drobce, kajti tudi pisatelj Janis je moral biti solidno podkovan o metalski srenji.

Kot zmedeni štirinajstletnik začuti notranji klic po pripadnosti. Piflarsko družbo zamenja z drznejšo, tisto, ki skrivaj kadi in srka ceneni alkohol, a še vedno ostaja “piflar” po duši. Nikoli se zares ne sprosti, vedno je previden in si ne upa v neznani svet. Jelgavsko mladež je l. 1994 obnorela Nirvana. Redkokdo si sam pri sebi ni v brk mrmral znanih komadov, nekateri so se jih začeli učiti tudi preigravati. Nirvana je bila povsod. Vse dotlej, dokler niso odkrili vzporednega sveta. Metala.

A biti metalec v tistih časih ni bilo tako lahko. Povsem drugačen imidž je v ljudeh zbujal neodobravanje.