Po branju Hane, romana uveljavljene češke pisateljice Alene Mornštajnove (1963) sem ob izidu njenega novega romana Tiha leta pričakovala veliko. Hana slikovito in tankočutno opisuje dogajanje v mestecu Meziriči. Spodjeda ga vedno bolj očitni antisemitizem, ki se konča v množičnih deportacijah v koncentracijska taborišča. Nekdaj prijatelji in sosedje pod vplivom propagande spremenijo svoj odnos do Judov in le redkokdo se upa zoperstaviti navodilom oblasti. Roman Hana pa zaradi teme (ki jo, zanimivo, zelo pogosto ubesedi druga povojna generacija nekdanjega vzhodnega bloka) še ne bi bila tako vznemirljiva, če ne bi resnično presunljivo prikazovala Haninega notranjega sveta ob krutih zahtevah okolice in lastnih zmotah. Počasi drvi v kolesje koncentracijskega taborišča, grozot katerega se bralec zaveda, Hana pa (še) ne.
Opis romana Tiha leta
V pričujočem romanu Alene Mornštajnove, Tiha leta, pisateljica ostaja zvesta češki zgodovini, ki je usodno zaznamovala tudi življenje sodobne tamkajšnje družbe. Vrača se v čas klenega komunističnega režima, ki je s pomočjo ideološke socialistične podstati propagiral družbeno enakost, v realnosti pa so vodilni partijci izkoriščali svoj vpliv. Bolj kot karikiranje družbene neenakosti je vsaj v neformalnem prvem delu moč čutiti pristen utrip časa, ki ga je narekoval režim. Znotraj Svatoplukove širše družine, sprva živeče v Pragi, se tre veliko različnih ideoloških paradigm, podedovanih vzgojnih vzorcev in vplivov duha časa.
Če ostala družba ne jadikuje več glede vojne, sta Svatoplukova sestra Doubravka in brat Rostislav utrpela v njej nepopravljivo škodo; slednji si je po preživetem bombandiranju Dresdna večkrat (sicer neuspešno) želel vzeti življenje. Ljudje so brez vsakršne psihološke pomoči živeli iz dneva v dan in skušali živeti s svojo travmo. Večini je uspelo; a posledice so se kazale v apatičnosti, socialni fobiji, zlorabi alkohola idr. V ta negotovi čas se je vsidral komunizem in ljudem dodal novo plast strahu. Najmlajša generacija se z rahljanjem udarniškega naboja na to ni več požvižgala; kot bi čutila “veter spremembe”, je namesto dela kot prej najbolj čislane vrednote postavila ugodje.
Želja po svobodi v polnem pomenu besede se je manifestirala v njihovih emigracijah v tujino, ki so za družino prebeglega pomenile vsaj padec po družbeni (tj. partijski) lestvici. Večinoma pa je emigracija predstavljala ne samo simbolni rez z družino; neredko so se starši zaradi posledic dejanja svojih otrok zlomili, bodisi zaradi obtoževanja okolice, izločenosti iz družbe bodisi zaradi zavedanja, da je tisti otrok zanje takorekoč že pokopan.
