Na dobrih stotih straneh prikupne knjige z naslovom Sedem noči s Paulo se skriva prikupno delo za mlade bralce, ki je nastalo v okviru zanimivega projekta dveh baskovskih pisateljev, Patxija Zubizarreteja in Juana Kruza Igerabideta. Središčni motiv, tj. bolezen deklice, ki žalostno sprejme svojo usodo in se ločena od družine prvič spopade z osamljenostjo, strahom, hrepenenjem in nenazadnje tudi z dolgčasom, je več kot dobrodošel v otroški/mladinski književnosti. Ena od možnosti za preusmeritev težkih misli v takšnih trenutkih je prisotnost prijaznih oseb in/ali pobeg v domišljijo. Knjiga Sedem noči s Paulo ponuja oboje.

Paula zaradi oslabelosti sedem noči preživi v bolnišnici. Najbolj se veseli večerov oz. noči, saj ji takrat krajšajo čas osebe iz bolnišnice. Da bi bila sama zgradba še privlačnejša, sta se Zubizarreta in Igerabide domislila zaporednosti števila Paulinih obiskovalcev. Tako prvo noč obiskovalec pove prvo zgodbo, naslednjo noč se mu pridruži dodaten obiskovalec, ki poleg prvega pove še svojo zgodbo itd. Med tovrstnimi obiski smo tako priče različnim literarnim vrstam, npr. pravljici, spominom, ugankam, ki pa niso v samo zgodbo vključene naključno, pač pa bolni deklici vlivajo prepotrebno upanje, samozavest in najpomembnejše; zavedanje, da je zdravje poleg prijetnih odnosov ključna vrednota. Paulo vsak dan pričaka tudi telegram in tako lahko sledi poti svojega očeta mornarja, ki se približuje njenemu domu. Bo prišel pravočasno?