O anoreksiji, rdeči niti krajšega romana z zgovornim naslovom 35 kalorij brez sladkorja uveljavljene srbske pisateljice Jasminke Petrović, se je laična javnost iz številnih člankov sicer lahko že dodobra poučila. Strokovni delavci, ki sodelujejo z otroki in mladostniki, zagotovo znajo prepoznati znake anoreksije in opozarjati nanje, neprimerno težje pa se je postaviti v kožo osebe, ki trpi za to motnjo hranjenja. 35 kalorij brez sladkorja ob “literarni študiji primera” bralcem zelo nazorno omogoči tudi to izkušnjo. Zgodbi dveh deklet, Tare in Tanje, govorita o spopadanju z anoreksijo. Dogajata se ločeno, a hkrati sta vsaj simbolno povezani.

Tara se po selitvi v Beograd druži s prijateljico Jovano, ki jo med zimskimi počitnicami povabi k svoji teti, stricu in bratrancema v Grocko. Menjava okolja od Tare zahteva pretvarjanje, kar pa ji ne uspeva v zadovoljivi meri. Jovanini gostoljubni, zabavni, preprosti, a dobrosrčni sorodniki se nekaj časa čudijo nenavadnim dejavnostim (npr. večurno pohajkovanje ob Donavi pred sončnim vzhodom, štetje kalorij, tehtanje) in razpoloženjskim nihanjem mlade gostje, nato pa se začnejo zavedati, da je dekle zelo ranljivo in da potrebuje pomoč.

Zgodovinski roman flamskega avtorja z naslovom Dekle z mušketo na skorajda 500 (tudi dislektikom prijetnih) straneh ponuja zanimiv, realističen vpogled v življenje Flamcev v začetku 19. stoletja. Tako spoznamo takratno obrtniško življenje (zanimivo je prikazan npr. poklic usnjarja, ki je svoje kože namakal v kadi, polni urina, tako da so se morali domači otroci vsak dan polulati vanjo, da se je prašičja koža čim hitreje očistila), kulinariko, način vpoklica mladih fantov v vojsko, strah pred Avstrijci ipd.

V vsaj na videz tradicionalni družini v Gentu bivajo nekoliko idealistični oče, ki trdno verjame v uspeh svojih še nerealiziranih izumov, realna mati, povzpetniško navdahnjen sin Pier in svojeglava 18-letnica Stans, ki se iz brata neprestano norčuje. Družino povezujeta še Rozeken in petletni Mondje. Roman je razdeljen na več poglavij, v katerih sta v vlogo prvoosebnih pripovedovalcev postavljena Stans in Pier.

Tomo Podstenšek je uveljavljeni slovenski pisatelj, ki ga poznamo kot prozaista. Pohvali se lahko s sedmimi romani in tremi zbirkami kratkih zgodb. Površinska napetost je roman, ki je bil leta 2022 nominiran za nagrado kresnik. Na zanimiv način obravnava psihološko stanje nepremičninske agentke Anje, ki je ljubimkala s poročenim moškim in si, kot se to pogosto rado zgodi, domišljala, da se bo “njen” arhitekt Rok končno ločil od svoje žene in se bo preselila k njemu, v dizajnersko dovršeno hišo.

A čas teče in nič se ne zgodi. Fantazme ljubimko pripeljejo do maščevalnega ukrepa (Rokovi ženi napiše pismo resnice), ki pa ga takoj po Rokovem klicu želi izničiti in potlačiti svoja negativna čustva.  V pogovoru s poštarjem se nam izriše protagonistkino nefunkcionalno družinsko ozadje, ki nakazuje, da imamo pred seboj podrejeno osebo, s katero se da zlahka manipulirati.

Založba Sodobnost je v zbirko Horizont vključila nov roman s pomenljivim naslovom Šest stopenj svobode. Katere stopnje to so, lahko sicer razbiramo iz konteksta, sicer pa je naslov vezan na članek v stari, zapuščeni reviji, ki ga protagonistka najde v skrivnem hodniku stare hiše, ki jo z očetom renovirata. Želja uiti utesnjenosti, tako fizični kot psihološki, je gonilo romana kanadskega avtorja Nicolasa Dicknerja. Zanimiv način pisanja, kot smo ga sicer že vajeni iz Horizontove zakladnice, nam odkriva razmišljanje več literarnih oseb. To prefinjeno nadomesti vsevednega pripovedovalca, hkrati pa bralca odstiranje zgodbe kos za kosom pušča v radovednosti vse do epiloga. Roman šest stopenj svobode obravnava sodobnejše teme ne čisto vsakdanjega življenja; tako smo priče socialne odmaknjenosti. S slednjo so povezane izbire poklicev oz. dejavnosti skorajda vseh literarnih likov, prav tako pa težava ali želja po izogibanju socialnih stikov pri njih povzroča težave (neredno in nepravilno prehranjevanje, zakonske težave, osamljenost, stopanje na in čez mejo zakonitega).

Ulica okopov, novi član v zbirki Horizont založbe Sodobnost, je dokaj zajeten družebenokritični roman finskega avtorja, ki v določenih motivnih drobcih celo spominja na rojaka Arta Paasilinna (npr. v omembah ruske okupacije, jedkost v pripovedovanju, obravnava značajske lastnosti, ki postane gonilo dogajanja idr.). Za Ulico okopov je priljubljen finski pisatelj Hotakainen leta 2002 prejel nagradi Finlandia in nagrado Nordijskega sveta za književnost, leta 2004 pa je bil po knjigi posnet tudi film. Hotakainen ni novinec v prevodni literaturi na slovenskem knjižnem trgu; založba Sodobnost je izdala njegova romana Zakon narave (2015) in Kar vam je usojeno (2012) v slovenskem prevodu.

Matti je sveže samski. Zapusti ga žena, ki s seboj odpelje tudi hčerkico Sini. Matti ta udarec primerja z branjenjem finskega ozemlja med rusko okupacijo, pri čemer so vojni veterani za to častno dejanje prejeli lesene hiške, on sam pa za oporo družini in t. i. družinsko vojno ni prejel ničesar. Spomni se, da je žena želela živeti v hiši in trdno je odločen, da je to ključ, da se družina znova združi. Prične se peklenski načrt za dosego cilja … Matti se na vse kriplje trudi raziskati skrivnosti nepremičninskega trga, psihološki ustroj nepremičninskih posrednikov in ljudi, ki bivajo v hišah. O vseh naštetih nima pozitivnega mnenja, vseeno pa meni, da bo z odlično organizacijo, vztrajnostjo in zvitostjo prišel do lastne hiše.

Mati je predstavnik ljudi, ki vso svojo bit usmerijo v dosego cilja ne glede na sredstva. Odloči se tudi za tako bizarne podvige, da se v bralcu pojavlja zla slutnja, da se težnja po hiši ne bo končala dobro. Matti goji velik razpon občutij, zaradi fiksnih idej deluje ekscentrično, družbi neugodno. Sčasoma začneš razmišljati o tem, kdo vse je Matti v tvojem življenju;  nekdo, ki se je sprva prijazno, prijetno in požrtvovalno priplazil v tvoje življenje, ob prvi zanj neugodni priložnosti pa je pokazal svojo iztirjeno plat. Zaradi vpogledov v doživljanja vseh vpletenih oseb, ki so ločena na poglavja, nekako ne moremo določiti krivca za nastalo situacijo – razen samega konca.

Zanimivo je tudi primerjanje sodobnosti z zgodovino; čeprav se zdi vojno stanje mnogo bolj kruto kot soočanje z novodobnimi stiskami (razpadi zakonov, socialne razlike), nas Mattijevo razmišljanje privede do zaključka, da ima vsaka doba svoje zagonetke, ki ljudi spravljajo v obup in ob življenja, količina trpljenja pa je pri tem subjektivno pojmovanje posameznikov. Matti je vsaj na videz samozavestni individualist, občutljiv na posege v urbanistični vsakdan, in skoncentriran na minimiziranje zaslug vojnih veteranov.

• Najdete me tudi na Instagramu.
• Založba: Sodobnost
• Št. str.: 319

Roman pisateljice in prevajalke Jedrt L. Maležič nas popelje v medvojno obdobje, torej v čas vzpona nacionalizma. Opustošenja po 1. svetovni vojni očitno niso bila primeren dogodek za iskanje nekega Weltverbesserja, nekega ponotranjenega človeka, ki bi iskal sožitje. Trst kot prvi dogajalni prostor tako že sam po sebi napeljuje na motivno razkošje, povezano z nasiljem. Avtorica romana pripovedni lok prične z nasiljem, ki ga morda glede na okoliščine pripisali fašističnemu delovanju, opisi katerega se nizajo v nadaljevanju, ko je protagonistka Marina že poročena z Antonom (požig Narodnega doma, šikaniranje Slovencev, predvsem tistih, ki ne želijo poitalijančiti svojih priimkov, fizično nasilje).

Še bolj kot fašistično nasilje, popis katerega deluje kot tesnoben in hkrati napet zgodbovni okvir, pa bode v oči tisto, ki se dogaja za štirimi stenami. Marija Zanut, Marinina mati oz. v nadaljevanju nona, je s svojo klerikalno in skorajda fanatično konzervativno držo izjemno dovršen književni lik. Njen odnos do že odrasle Marine je povsem diktatorski; poseduje jo tako psihološko kot tudi fizično (pretepanje z vojaškim pasom). Hčerka je tako oropana lastne volje. Čeprav jo prezira, se vedno znova se vrača k materi, t. i. noni (stocholmski sindrom), sploh po tem, ko v času razplamtelega fašizma Marinin mož brez pristnega slovesa od noseče žene izgine v tujino s svojim prijateljem Milanom.